Evropejci spodbujajo Špajičevo vlado, medtem ko ignorirajo nekontrolirane izbruhe divjega šovinizma

Napisala: Nevena Kovačević

Ob branju sporočil evropskih uradnikov po medvladni konferenci s Črno goro bi si lahko mislili, da je nekdanja regionalna vodilna država v procesu vključevanja v EU spet blizu vrat Unije. Z izvolitvijo Milorada Markovića za vrhovnega državnega tožilca in izhodom iz štiriletnega v. d. stanja je bil nedvomno narejen pomemben korak.

Toda le malo poslancev v črnogorskem parlamentu, katerih dvignjene roke v znak podpore Markoviću, so predstavljale glas za reformne procese. O resničnih namenih parlamentarne večine najbolje govorijo posnetki, objavljeni na družbenih omrežjih le dan po seji skupščine.

Predsednik skupščine, četniški vojvoda Andrija Mandić, se je udeležil t. i. Svetosavskega plesa v Nikšiću, kjer se je v družbi poslank in poslancev koalicije Za prihodnost Črne gore zabaval ob pesmi „Od Glave Zete do mesta Spuž“, katere refren se začne z verzi „Leleču Turci, kukaju bule“...

Isto fašistično svinjarijo je, spomnimo, v skoraj manijakalnem transu lani prepeval tudi župan Nikšića Marko Kovačević na proslavi pravoslavnega novega leta z dvignjenimi tremi prsti, kot tudi pripadniki pravoslavnih bratovščin, blizu SPC, ko so jim 13. julija 2022 policisti dovolili, da izzovejo spopad z državljani in državljankami, ki so na nikšićkem mestnem trgu mirno praznovali dan državnosti.

Kljub temu, da so takšni dogodki po prihodu osvobodilnih oblasti dejansko postali del vsakdana, to ne pomeni, da so manj grozljivi in sramotni, niti ne bi smeli ostati neopaženi, kot nekakšna nova normalnost – tista, na katero nas želijo navaditi in jo kot tako sprejeti.

Nihče iz gibanja Evropa zdaj se ni oglasil glede novih primitivnih izpadov koalicijskih partnerjev. Zaposlenost zahoda s pravosodnimi reformami je očitno olajševalna okoliščina za Špajića in njegove ministre, katerih popolna odvisnost od rusko-srbske agenture se ne poskuša več prikriti.

Nenadna utišanost opozoril mednarodne skupnosti glede pogubnih posledic vstopa konstituentov ZBCG v izvršno oblast, kaže na ponovno, post-Abazovićevsko kratkovidnost ali hinavščino, s čimer se daje spodbuda Špajićevi molčečnosti in nadaljevanju radikalnih nacionalističnih orgij sanjačev obnove Dušanovega cesarstva.

Da bi svetosavski mrak postal popoln, se je poskrbel črnogorski javni servis s prenosom dogodka v Bijelem Polju, poimenovanega Svetosavska akademija, na parlamentarnem kanalu, namenjenem, kot izhaja iz imena, obveščanju o delu skupščine in njenih delovnih teles.

Prenos svetosavske parade, s katere so z nagovori veljakov SPC Porfirija, Joanikija in Metodija ter režiserja Emirja Kusturice širjena revizionistična sporočila, vodstvo RTCG upravičuje z javnim interesom. Promocija svetosavja – ideologije, s katero se podpihuje verska in nacionalna sovražnost, ni javni interes, niti ni v skladu z ustavno opredeljenim načelom sekularizma.

Toda zgodovinske reinterpretacije očitno dajejo prostor izmišljevanju predpisov, s katerimi se zločinske ideologije lahko umestijo v pozitiven kontekst, s tem, ko se jih zreducira na pojem javnega interesa. Izbruhi svetosavja so nadaljevanje agresivnih teženj, usmerjenih k rušenju sobivanja in multietnične harmonije ter uničenju ostankov državljanskega koncepta države.

Vlada, v kateri sodelujejo tisti, ki predstavnike manjšinskih narodov imenujejo Turki, Šiptarji, ustaši, prepevajoč o njihovem ubijanju, priklicujoč novo Srebrenico, ni ne reformna ne proevropska.

Ideološka matrica, utemeljena na gnilih temeljih četništva in genocidnih politik, meče Črno goro pod noge hibridnim bojevnikom, ki z igro z zahodom brez meja upravljajo regionalne razmere. Zgodba o demokratizaciji družbe pod vodstvom gibanja Evropa zdaj, čigar poslanec Darko Dragović s parlamentarnega govornika, ko meri raven črnogorstva poslancev DPS Oskarja Huterja, napoveduje potrebo po obračunu s t. i. neavtohtonimi Črnogorci, je pravljica brez srečnega konca.

Srbska narodna zastava, postavljena v kabinetu četniškega vojvode, kot smo nedavno lahko slišali, ni motila veleposlanice EU v Črni gori Oane Kristine Pope, ampak se je po srečanju pristopilo k ograjanju s protokolom, ki je v pristojnosti skupščine.

Če se torej molči ob poniževanju države in zagovarjanju spremembe državnih simbolov, zakaj bi se potem molčalo ob fašističnih stališčih in sporočilih novoformirane oblasti, na čelu s prvakom Mandićem, ki skupaj s koalicijskimi tovariši, z vso vnemo uživa v uresničitvi desetletnih sanj.

Špajić, ki ni zmožen nadzorovati izbruha nacionalizma s strani pripadnikov Milatovićeve struje znotraj lastnega poslanskega kluba, ostaja prešutni opazovalec, zaposlen z „ekonomskimi“ temami.

Kot bi rekli nadrealisti – dobro nam je, samo da se ne vrnejo tisti prejšnji. Z sprejetjem realnosti, ki nam jo ponujajo osvoboditelji s potiskanjem v brezno brez dna, sprejemamo tudi enoumje srbskega sveta.

Ker sredinski politiki, vsi do enega, v sodelovanju z radikalno desnico, delujejo izključno v službi uresničitve regionalnih ambicij srbskega avtokrata.

Vsi, ki tega ne morejo ali nočejo razumeti, so neposredni ali posredni sostorilci ustvarjalcev zlonamernega načrta nove Črne gore in nove BiH, s popolnim podreditvijo pod okrilje velikosrbskega imperialističnega projekta, svetosavsko-četniška slavja pa so resničen in najbolj grozljiv prikaz tega usedlin, polnega krvoločnih zagovornikov ogroženega srpstva in sovražnikov vseh drugačnih identitet.