Evropa pakuje plan, Tuđmanova salveta kao uzorak granica srpskog i hrvatskog svijeta: Sarajevo mora biti spremno za borbu!

Piše: Rasim Belko

V ozadju diplomatskih šepetanj in zaprtih sestankov evropskih uradnikov, za kulisami „skrbi“ in „zaskrbljenosti“ mednarodne skupnosti, se kuha strupen lonec, ki bi ga radi postregli Bosni in Hercegovini. Njihova „skrb“ vse bolj spominja na evtanazijo države – tiho, brez pompa, a s smrtonosnimi posledicami.

Najnovejša spoznanja, do katerih je prišla Patria, kažejo, da se v Bruslju, Berlinu in še nekaterih metropolah moči vse glasneje postavlja vprašanje: je Bosna in Hercegovina sploh samoodrživa kot država? Vprašanje, postavljeno ne iz radovednosti, temveč kot uvod v iskanje „realističnih rešitev“. „Realizem“ pa je v diplomatskem jeziku Zahoda najpogosteje šifra za kapitulacijo pravice pred silo.

Strategija obnovljenega zahodnega sodelovanja z Miloradom Dodikom se že odvija, odprto, brez zadržkov. Signali iz Evropske unije, da se ne gre več proti „de facto realnosti“ v Bosni, kažejo na dogovor, ki ga ni dovoljeno javno priznati, a ki v praksi dobiva obrise – priznanja odcepitve. Čaka se le trenutek, ko bo ta dogovor oblikovan kot „kompromis“.

Sprememba dela narativa na Zahodu bi morala v Sarajevu prižgati alarme, če sploh imajo komu zvoniti. Kajti Dodikov narativ o Bošnjakih kot verski skupini (ponavljanje izraza „muslimani“ po vzoru SANU) je vse bolj prisoten tudi v jeziku evropskih diplomatov in politikov, še posebej, ko so sestanki izven oči javnosti. Torej, vrh Evrope je sprejel narativ, in to ni nepomembno dejstvo v novem poskusu reševanja bosanskega, ki v tem primeru postaja muslimansko vprašanje na Balkanu.

V njihovih, zahodnjaških, analizah „muslimanska večina“ ni več demokratičen pojem, temveč varnostna grožnja. Grožnja „evropskim vrednotam“, kar v prevodu pomeni grožnjo vrednotam krščanske Evrope. Kajti le tako je mogoče definirati evropske strahove pred demokracijo v Bosni in Hercegovini.

V tej zgodbi Christian Schmidt, visoki predstavnik mednarodne skupnosti, igra vlogo tihe bombe z zakasnelim vžigom. Schmidt ne bo kmalu „vsiljeval“ ničesar, je nedavno dejal v intervjuju, vendar „ne izključuje“, da bo to storil, ko bo čas. Kaj to pomeni? Pomeni, da čaka na signal. Ne iz Sarajeva, ne iz Ustave BiH, temveč iz Bruslja, Londona, Pariza, morda Washingtona. Čaka se, da se glavni igralci dogovorijo – o nas, brez nas. O usodi države, naroda, identitete – kot da gre za šahovsko partijo, ne pa za življenja in prihodnost milijonov ljudi.

Jasno je: nikoli nismo bili bližje institucionalizirani delitvi Bosne in Hercegovine. Ne po modelu miru, temveč po šablonu izsiljevanja. EU ne želi širitve brez „stabilnosti“, Dodik ne želi stabilnosti brez entitetne neodvisnosti, mednarodna skupnost ne želi spopadov – in evo, dogovor je tu. Pričakujte deklaracijo, ki se bo imenovala „nova evropska ureditev BiH“, v kateri se skriva stara mapa delitve, le da bo zdaj okoli nje zlato obarvanih zvezdic.

Toda ne zavajajmo se – če bo načrt mednarodne skupnosti delitev države po meji rek Bosne in Neretve, ki bi ločili srbski in hrvaški svet, se tega ne bo dalo institucionalno izpeljati brez nekega petokolonaškega elementa v političnem telesu Bošnjakov. To je grenka resnica. V tej fazi, brez izdajalcev z bošnjaškim imenom in funkcijo, ni delitve. Brez tistih, ki so pripravljeni prodati interese države za „evroatlantsko prihodnost“ in pozamašno vsoto, brez karieristov, lačnih pozornosti veleposlaništev in funkcij v strukturah, ki bodo izginile skupaj z državo – ta projekt delitve ne more biti dokončan. In zato ne preseneča, da se že dolgo neguje posebna kasta političnih „sodelavcev”.

Skozi to isto prizmo je treba gledati tudi na sklepe Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Kovačević proti Bosni in Hercegovini. Namesto da bi s sodbo okrepilo demokratične temelje, je sodišče poslalo sporočilo strahu – ne pred diskriminacijo, temveč pred možnostjo, da Bosna in Hercegovina postane resnična državljanska država. Jasno je: EU se ne boji pomanjkanja demokracije v BiH, temveč njenega polnega uresničenja. Kajti demokracija v državi s skoraj dvema milijonoma muslimanov, po logiki, ki je elite ne skrivajo več, pomeni politično nadmoč „neevropskega“ elementa, ne glede na to, da so ti ljudje stoletja evropski avtohtoni narod. Torej, strah EU ne izhaja iz načel, temveč iz predsodkov. Ne iz prava, temveč iz paranoje. In to je dokaz, da je narativ Milorada Dodika globoko infiltriran v evropski politični imaginarij – kjer se Bošnjake vse manj obravnava kot konstitutiven narod, vse bolj pa kot muslimansko maso, ki jo je treba držati pod nadzorom in jo v nekem doglednem času nevtralizirati.

Sarajevo, ujeto v strahu pred poskusi in obremenjeno z vprašanjem, kaj bo na kakšen naš korak rekla svet, ne vidi ne sliši alarmov, ki se prižigajo nad njegovo usodo.

Čas je, da se jasno pove: Bosna in Hercegovina ni in nikoli ne bo predmet nikakršnega dogovora.

Čas je, da tudi mednarodni dejavniki slišijo – OHR ni zgolj tehnični urad, temveč orožje, ki je že, in je lahko še v slabši obliki, usmerjeno tudi proti nam. Če se bo uporabljalo za vsiljevanje rešitev, ki gredo v smeri delitve, razgradnje ali diskriminacije narodov pod plaščem „evropskih norm in reform“, mora biti jasno: ne bomo molčali, niti ne bomo privolili. Ne bomo samo „politično delovali“. Branili bomo to državo z vsemi sredstvi, tudi proti tistim, ki se danes pretvarjajo v zaščitnike, delajo pa na njeni demontaži.

To ni poziv k spopadu – to je poziv k prebujenju. Kajti, če bomo v motni vodi še naprej gledali kot v ogledalo – ne bomo prepoznali, kaj od nas ostane.

Dejtonski sporazum je de facto mrtev, kajti to, kar se dogaja za kulisami, je označilo nadaljevanje vojne – vojne proti Bosni in Hercegovini kot državi in Bošnjakom kot narodu.

Ne vem, koliko je v političnem telesu probosanske ali bošnjaške provenience dovolj zavednih in pogumnih, toda njihovo sporočilo teh dni mora biti glasno in odločno. Brez ovinkov, kot je bila tista tiha in zavita reakcija na škandalozne sklepe Sodišča EU v primeru Kovačević, temveč najdirektnejša možna. Toliko neposredna, da mednarodna skupnost, kdo koli jo vodi pri krojenju izginotja Bosne in Hercegovine, spozna, da to niti tokrat, niti zdaj, kot niti prej ali v prihodnje ne bo šlo brez boja. Političnega ali oboroženega, odvisno od njihove drznosti pri uresničevanju tega, kar danes rišejo!