Vaša ekscelenca Wadephul, zaman ste krečili: Schmidt in njegova samovolja sta preteklost, sožalje Zagrebu!

Napisal: Rasim Belko

Po tem, ko je bilo na zadnji seji Varnostnega sveta Združenih narodov rečeno, da se mednarodni intervencionizem v naši državi končuje, s čimer so se de facto zožile možnosti Christiana Schmidta in OHR-ja, nam je v nedeljo dopotoval nemški zunanji minister Johann Wadephul.

Čeprav gre za prvi obisk v okviru balkanske turneje nemškega zunanjega ministra, se zdi, da se je v Bosno in Hercegovino ustavil le z enim ciljem in da je bila ta naknadno uvrščena na njegovo pot. Namreč, diplomatska dejavnost zunanjega ministra ene vodilnih držav EU je bila izjemno skopa. Srečal se je le z visokim predstavnikom Schmidtom in članico Predsedstva BiH Željko Cvijanović.

Vse je torej narejeno na hitro, v času, ko sta dva od treh članov Predsedstva zunaj države, s njima pa tudi zunanji minister BiH. In v tej naglici, da bi se ustavil v Bosni in Hercegovini, se skriva pravi razlog Wadephulovega obiska v naši državi.

Schmidt je namreč skupaj z bonnskimi pooblastili in dosedanjim delom v Varnostnem svetu “prestreljen”, sporočilo ameriškega predstavnika pa je bil zadnji dotik, ki je očitno zabriga nemško vlado.

Niti dejstvo, da je bil predstavnik EU v Varnostnem svetu ZN nekoliko milejši od ameriške delegacije, očitno ni zadovoljilo Nemčije, ki ji je ostanek Schmidta na čelu OHR-ja predvsem geopolitični interes, zato so se odločili, da ga podprejo tudi na ta način. Srečanje s Cvijanovićevo je nedvomno imelo za cilj ublažiti ofenzivo iz Banjaluke proti Schmidtu.

Da je Nemčija zaskrbljena zaradi možnosti odhoda Schmidta, lahko sklepamo iz besed na tiskovni konferenci v OHR-ju, ko je Wadephul jasno dejal: „Gospod Schmidt je zadolžen za izvajanje civilnega dela Daytonskega sporazuma in to je izjemno pomembno.“ Torej, za Schmidtom je ostala le Nemčija, saj je ta nekdanji velikan EU očitno spoznal, kako počasi izgublja kompas na Balkanu in vse manj je dejavnik odločanja.

Nekoč je ta država vodila procese v naši regiji in očitno želi ohraniti vsaj en položaj, s katerega bi lahko delovala. Kar mora biti jasno, česar nekateri „analitiki“ v BiH očitno niso razumeli, je to, da Nemčija ne ščiti Schmidta zaradi BiH, ampak zaradi svojega interesa.

Tukaj dejansko ni interesa Bosne in Hercegovine. Kdor želi, naj analizira projekte, ki jih je Nemčija vodila v regiji v zadnjih letih, pa mu bo bolj jasno. Na primer, kdor misli, da je Nemčija s podporo Schmidtu dobronamerna do BiH, naj pogleda epilog njihove operacije „podrimo Mila, četudi bo slabše“.

Črna gora se še danes okreva po tej operaciji, saj je veliko slabše, vprašanje pa je, koliko časa bo še potrebovala, da se opomore od nemškega delovanja v sodelovanju s provučićevsko opozicijo.

Vsaka podobnost z BiH ni naključje, je preslikan modalitet, Schmidt pa je bil eden ključnih akterjev projekta „samo da ni SDA, četudi bo slabše“. In slabše je, Nemčija pa se obupno bori, da bi ohranila človeka na položaju, da bi nam še naprej grenili življenje.

Kljub temu, da vodilna država Kvinta in PIC-a strogo, brez zadržkov, sporoča, da je konec Schmidtovega intervencionizma, je Wadephul očitno upal, da bo s prihodom na teren ohranil Schmidtovo moč.

To bi se v probosanski politiki upravičeno lahko tolmačilo tudi kot odprto sovraštvo, glede na dejstvo, da Christian Schmidt skoraj povsem odprto igra v korist sosednje Hrvaške in njihove politične ekspoziture v BiH v pravni obliki HDZ BiH.

Torej, podpora uradnega Berlina Schmidtu je tudi podpora njegovemu delovanju v nasprotju z interesi Bosne in Hercegovine, v korist uradnega Zagreba in Dragana Čovića, kar se je za našo državo izkazalo za izjemno slabo z dolgoročnimi posledicami. Današnja ameriška administracija je to očitno spoznala, zato do reševanja statusa OHR-ja ne želi novih avantur nemškega diplomata na zagrebški pogon.

Ta diplomat pa je bil oster nasprotnik uvedbe vladavine prava in demokracije v BiH, torej eden vodilnih igralcev pri rušenju prvostopenjske sodbe v primeru „Slaven Kovačević v. BiH“. Z rušenjem te sodbe je bil dejansko za določeno obdobje uveden embargo na demokracijo v BiH, zato se sprašujem, ali to podpira tudi Nemčija in njen minister Wadephul, medtem ko nam pripovedujejo o odpiranju vrat proti EU.

Nismo ravno tako zaostali, gospodje Nemci, dobro vemo, da bodo brez vladavine prava in pravic vseh državljanov vrata EU za BiH ostala zapahnjena.

Zato je nujno, da Nemčija končno spozna, da je Christian Schmidt z bonnskimi pooblastili v aktovki preteklost, vsaj kar zadeva resnejše aktivnosti. Ko bodo to spoznali, bi mu morali skreniti pozornost, da je on nemški diplomat na misiji v OHR-ju, ne pa alternativni zunanji minister BiH, kot se obnaša skoraj cel mandat.

Američani ne bodo tako zlahka spremenili pogleda na Schmidta, OHR in bonnska pooblastila, zato se obisk Wadephula v Bosni in Hercegovini lahko šteje za zaman porabljen čas in sredstva.