Dvojna merila Elmedina Konakovića: Ostrost do Beograda, molk do Zagreba

Piše: A. Čorbo-Zećo

Če bo že govoril o 'iskrenosti in odgovornosti', bi moral Elmedin Konaković, zunanji minister BiH, začeti pri lastnih merilih, ta pa očitno niso enaka, ko gre za Srbijo in Hrvaško. Oziroma, vse bolj je jasno, zakaj Konaković pravi, da ni pošteno, da Bošnjaki izbirajo hrvaške predstavnike!

A volitve se bližajo, zato je treba začeti obdelovati teme, ki godijo ušesom javnosti. Toda, kaj je resnična resnica.

Na ministrskem srečanju v Antaliji je Konaković, povsem upravičeno, ostro kritiziral politiko Aleksandra Vučića do Bosne in Hercegovine ter odpiral vprašanja odnosa do preteklosti, glorifikacije vojnih zločincev in političnih sporočil, ki prihajajo iz Beograda.

Njegova sporočila o tem, da 'ne moremo lagati in pričakovati zaupanja' in da ni dobrososedskih odnosov brez soočenja s preteklostjo, sama po sebi držijo. Vendar je velik problem, ko se uporabljajo selektivno.

Kajti ne tako dolgo nazaj, ko je gostoval v oddaji Nedjeljom u 2 na HRT, je Konaković zavrnil odgovor na vprašanje o vlogi Hrvaške v vojni v Bosni in Hercegovini. Ta molk ni bil diplomatska finesa, bil je politično sporočilo. Sporočilo, da je do Zagreba lahko obziren, tudi ko so dejstva enako težka kot tista, ki jih naslavlja Beogradu.

A dejstva niso neznana. Po podatkih Tožilstva Bosne in Hercegovine je na stotine oseb, obtoženih ali osumljenih vojnih zločinov, nedostopnih pravosodju BiH, precejšnje število pa jih je prav na Hrvaškem, celo več kot v Srbiji. Analogno temu, če se lahko 'prijateljimo' s Srbijo, kako se lahko s Hrvaško.

"Znano je, da je v zadevah vojnih zločinov v PORZ (Posebnem oddelku za vojne zločine) po dostopnih evidencah v različnih fazah postopka nedostopnih približno 340 oseb, od tega približno 250 oseb v sosednjih državah (ocene so, da je približno 100 oseb v Srbiji, v Republiki Hrvaški približno 150 in manj kot deset oseb v Črni gori), še približno 80 oseb pa v drugih državah po svetu - so pred časom za Preporod povedali na Tožilstvu BiH.

Če je Konakovićevo merilo, da ni zaupanja brez preganjanja zločinov in brez jasnega odnosa do preteklosti, potem bi moral enak standard veljati tudi za Zagreb.

A to se ne dogaja.

Namesto dosledne politike smo priča političnemu balansiranju: ostra beseda do Srbije, previden molk do Hrvaške. Tak pristop ne spodkopava le verodostojnosti zunanjega ministra, ampak tudi slabi položaj Bosne in Hercegovine v regionalnih odnosih. Kajti sporočila, ki niso dosledna, niso niti prepričljiva.

In če že govori o preganjanju vojnih zločinov, bi lahko Konaković 'pomel tudi na svojem dvorišču'. Tožilstvo BiH že leta sistematično preganja pripadnike Armije RBiH in MUP RBiH – ker so dostopni in politično primerni za različne narative, zlasti tiste, ki prihajajo iz Srbije in Hrvaške. Nihče v BiH tega doslej resno ni poskušal ustaviti. Pregon traja do izčrpanosti.

Če že vztrajamo pri resnici o preteklosti, potem ta ne more biti delna. Ali velja za vse ali pa preneha biti načelo in postane orodje dnevne politike.

V nasprotnem primeru Konakovićeva zgodba o 'iskrenosti in odgovornosti' ostaja le dobro zapakirana retorika, brez prave politične teže in tudi brez polne resnice.