DVAKRAT PRAZNIH ROK: Konaković grozil, Schmidt lobiral, Krajina jih poslala domov praznih rok!

Piše: Rasim Belko

Grozil je in izsiljeval, a zaman. Sicer pa, kot malo karkoli, kar Elmedin Konaković počne v zadnjih treh letih, mu tudi v drugi epizodi ni uspelo obvladati Unsko-sanskega kantona.

Krajišniki so se znova uprli njegovim grožnjam, izrečenim prejšnji teden, da bo ustavil projekte za že tako zapostavljeni del Bosne in Hercegovine. Ne vem, koliko so ga prepoznali kot političnega propagandista brez izpolnjevanja obljub, a sem prepričan, da so Krajišniki, tako kot Tuzlaci, zelo dobro vedeli, da Konaković in njegovi partnerji iz Trojke najresneje iz nivoja FBiH vlagajo naše denarje v del Hercegovine pod nadzorom HDZ-a.

Tako da njegova grožnja ne bi bila nikakršna izjema ali novost v odnosu vsiljene Vlade FBiH do Krajine, le zdaj se je ta zapostavljenost tega junaškega dela države poskušala politično izkoristiti.

Poleg blokade projektov je Konaković grozil tudi s smenitvami kadrov tistih strank, ki imajo še kakšen položaj na nivoju FBiH. Toda, ko mu je postalo jasno, da se Krajišniki ne bojijo ne sultana ne vezirja, se je odločil izkoristiti “pomoč prijatelja”.

In Christian Schmidt se je prikazal v Krajini. Hodil je po Bihaću, nakladal razne stvari, in ko so se kamere ugasnile, pravijo poznavalci, je postal prostovoljni pogajalec Trojke za zamenjavo oblasti v USK. In potem bo nekdo rekel, da pretiravajo Dodik in kompanija, ko ga obdarujejo z vsemi temi nazivi, toda kako drugače poimenovati manipulatorja, ki je suspendiral Ustavo in politične pravice Bošnjakov v korist HDZ-a BiH in projekta Trojka, nato pa se ukvarjal s sencnimi dejavnostmi v zvezi z izkoriščanjem mineralov na Kupresu, potem pa se je pojavil kot tretja stran pred sodiščem v Strasbourgu v službi velike hrvaške politike in kdo ve, kaj še do tega zadnjega primera, v katerem je kot vezir v imenu Trojke odšel rušit oblast v Krajini.

Toda se je močno zmotil, tako on kot Konaković, saj tam konjev ne vežejo, kamor jim aga reče, ampak jih vse skupaj spakirajo in vrnejo v Sarajevo.

Zdaj pa bi vprašanje za upravni odbor PIC-a glasilo, koliko škode lahko s svojim delovanjem izven mandata povzroči Christian Schmidt in ali obstajajo kakšni limiti, glede na to, da so ostala neodgovorjena vprašanja, iz katerih sredstev financira zasebna potovanja in obiske BiH in sveta v imenu te države, za kar ga nihče ni pooblastil.

Tretji krak druge epizode poskusa rušenja Vlade USK vodi do centrale SDP-ja in bistvenega krmilarja te porušene stranke Vojina Mijatovića. Res je, da se tokrat ne pojavlja v neposredni vlogi, ker je verjetno razumel sporočilo iz maja, ko so ga Krajišniki postavili tja, kamor spada. Toda medijska linija, po kateri je bilo objavljeno, kako eto Vlada USK “skorajda ni več padla”, kako je “končana” in spinano, kako imajo dovolj politične moči, da to storijo, je jasno sledila vplivu podpredsednika SDP-ja in Vlade FBiH Vojina Mijatovića.

In tudi to je bilo zaman.

Četrti krak te zgodbe je prišel iz cazinske čaršije, od koder sta stara politična diverzanta Rifet Hozanović in Nermin Ogrešević še enkrat poskusila obvladati Krajino. Vladajo Cazinu, toda to je majhna mlaka za megalomanske afinitete in omejene kapacitete.

Zato sta verjetno tudi pristala, da sta “papci od palube” političnega bloka Trojka, pa dvigovala roke za proračun, Vukoju, potem pa glasovala proti pravicam borcev… Skorajda nemogoče je prešteti, kolikokrat je Narodna evropska zveza (NES) v zadnjih treh letih spremenila svoje stališče. Bili so med tistih 11, potem del osmerice, potem, ko niso dobili, kar so želeli, ker jih je Ramo & sinovi prehiteli, so se pretvarjali v patriote, ki iz “principa” ne bodo v zvezno oblast in večino. A potem, ko jim je Trojka obljubila košček zveznega peciva in nekakšen bazen v Cazinu, so se spet preusmerili in spet govorili, da to počnejo iz patriotskih razlogov. Kot da je mogoče biti na dveh nasprotnih straneh iz istih razlogov.

Toda majski, pa zdaj še septembrski neuspeli poskus rušenja oblasti v USK bo pustil resne posledice na NES kot celoti, in dvojec, ki ga vodi, še posebej. Kajti brez oblasti težko bodo po globini rešili vse, kar so obljubili svojim strankarskim prijateljem, v Federaciji pa jim nič ni varno, kajti tako z njimi kot brez njih, oblast v FBiH ne deluje, tako da večina niti ne potrebuje, razen za proračun. In to bodo rešili s kakšnim bazenom ali pločnikom za Cazin.

Če se potrdijo informacije, da od zamenjave oblasti v USK ne bo nič, kar je zelo verjetno, bo dvojec na čelu NES-a v resnem problemu, ta stranka pa se bo počasi pripravljala na politični mrak na naslednjih volitvah.

Tako kot bo tudi velik del Trojke šel po tej poti, kajti malo karkoli so naredili tam, kjer so oblast, neuspehi z nasilnimi in ničesar izzvanimi poskusi rušenja oblasti v TK in USK, ob blefu o poskusu v ZDK, so jih širši javnosti razkrili kot neresne politične posrednike, ki jih vodita Konaković in Mijatović.

Posrednike, pripravljene izsiljevati po junaštvu in patriotizmu prepoznavni USK samo zato, da bi se dokopali oblasti.

Na koncu se celotna ta zmešnjava okoli Unsko-sanskega kantona bolj zdi kot test vzdržljivosti kot pa politični proces. Testiran je bil živc Krajišnikov, pa tudi potrpežljivost javnosti, da gleda iste akterje, kako ponavljajo iste jalove trike. Izid je vedno enak – veliko dima, nič ognja.

Če že kaj, ostane vsaj koristna lekcija, da močnejši kot je poskus centralističnega vsiljevanja volje, trši je odpor na obrobju. In morda je prav to največji poraz za Konakovića, Schmidta, SDP in NES, v spoznanju, da Krajina ni prostor za izsiljevanja in eksperimente, ampak ogledalo, v katerem se najbolje vidi njihova nemoč.

Kajti, kot sem že napisal, Krajišniki že dolgo niso več poslušniki, ki bi konje vezali, kamor jim age rečejo, ampak jih spakirajo in vrnejo od kod so prišli. In to sarajevskim Tri-kolorjem težko razumejo, kajti odkar je Murphy-aga odšel, tavajo po brezpotjih svojih visokih ambicij in resne nesposobnosti.