Državna imovina je državna in tako mora ostati!

Piše: Muamer Bandić

Primarni razlog agresije na Republiko Bosno in Hercegovino 90. letih je bil boj za življenjski prostor (Lebensraum) med velikosrbskim in velikohrvatskim nacionalizmom. V bistvu je šlo za boj za zemljo med dvema agresivnima južnoslovanskima nacionalnima projektoma z namenom vzpostavitve meje, končne kulturne meje med Srbi in Hrvati.

Prekletstvo Bošnjakov in Bosne in Hercegovine kot države je v tem, da se nahaja na tej namišljeni meji, zato se preko naših hrbtov prekrivajo in spopadajo interesi naših sosedov. Pri tem, brez najmanjše razlike, oba smatrata prostor Bosne in Hercegovine za svojega. Samo zaradi tega je bila agresivna vojna, ki sta jo Srbija in Hrvaška vodili v naši državi, tako brutalna. In zaradi tega so Bošnjaki, kot politična ovira imperialnim ambicijam sosedov, da razširijo mejo, postali njihove največje žrtve.

Celó s sodbami ICTY-ja v Haagu je bilo dokazano, da so bili teritoriji Republike BiH, pod neposredno upravo paradržavnih tvorb RS in HRHB, pod aktivno okupacijsko oblastjo Srbije in Hrvaške. In v tej vojni za zemljo se ni branilo ničesar, etničnega čiščenja, posilstev, kulturocida, celo genocida, vse zato, da bi se ukradla in očistila zemlja ter vzpostavila nova meja. Vse to pa je spremljala največja kraja družbene in državne lastnine.

Iz današnje perspektive lahko jasno vidimo, da Dayton, ki je ustavil vojno, ni prinesel miru, kot smo si ga želeli. Še posebej, ker je bil njegov Aneks 7. (Vrnitev beguncev in razseljenih oseb) sistematično razvrednoten in zanemarjen s strani tistih, ki so vodili agresivno vojno, zato lahko ugotovimo, da je v celoti propadel.

Zadnjih trideset let tega premirja se politični cilji, kot tudi politike srbskih in hrvaških satelitov v BiH, niso nič spremenili. Njihov edini cilj je obdržati in čim bolj opleniti etnične fevde, ki so jih zasedli z vojno, popolnoma ignorirajoč obstoj države BiH in pravni okvir, v katerem vsi živimo. In ne lažimo si, pri tem jih sploh ne zanimajo ne reforme, ne „evropska pot“ Bosne in Hercegovine.

Edino, kar jih zanima, je opleniti tisto, kar je ostalo od državne lastnine Bosne in Hercegovine. To vprašanje je vzrok vseh političnih sporov v naši državi od Daytona naprej.

Do sedaj je bila oblast iz manjšega bh. entitete najbolj agresivna glede tega vprašanja, poskušajoč z vrsto entitetskih zakonov spremeniti lastništvo nad državno lastnino, od katerih so bili vsi zaporedoma razglašeni za neustavne odločitve Ustavnega sodišča BiH. Zabeleženi so bili številni primeri nezakonitega vknjiženja državne lastnine, ter poskusi entitet ali občin, da jo prodajo ali preuredijo v gradbeno, tako v RS kot v FBiH, čeprav je nekako RS vedno v fokusu javnosti.

Tako je vsiljeni premier Federacije BiH, Nermin Nikšić, pred dvema mesecema vložil pri OHR-ju uradno pobudo za spremembe prepovedi razpolaganja z državno lastnino.

Za razliko od hajduških ropov iz RS-ja, je Nikšićev predlog subtilen in predvideva, da se iz prepovedi razpolaganja izključi tista državna lastnina, ki je potrebna za izgradnjo, vzdrževanje in delovanje javne infrastrukture, vse to pod krinko skrbi za razvoj.

Ko vam premier, ki je na oblast pripeljan s suspenzom Ustave FBiH in človek, ki vodi celotno klientelistično mrežo, ki se ukvarja z „španskimi“ (spengavanjima), zaposlovanjem in „darili“ (muštulucima), začne govoriti o skrbi za razvoj, bodite prepričani, da je napovedana rop stoletja. In to rop tistega, kar državo in dela državo, njena zemlja, vode in gozdovi!

Milorad Dodik niti v največji politični moči tega podviga ni uspel izvesti sam. Vendar se ne rabi sekirati, saj so tu zanesljivi partnerji iz Federacije ali, kot jih on imenuje, „izvajalci del“, ki bodo odprli vrata poti za izpolnitev ciljev, ki niso bili doseženi niti z vojno. To se bo izpeljalo po istem vzorcu, po katerem je z Zakonom o prebivališču BiH končano etnično čiščenje Bošnjakov in Hrvatov iz Republike Srbske.

SDP je z Zakonom o prebivališču razveljavil kakršnokoli oznako politične moči Bošnjakov in Hrvatov v tem bh. entitetu in s tem utrl pot Miloradu Dodiku za ta divjanja, katerih smo bili priča. Po istem vzorcu Nermin Nikšić danes utira pot Miloradu Dodiku, da opleni in odvzame državi BiH tisto malo, kar je ostalo, njeno lastnino. Nermin Nikšić in njegova klientelistična klika pozablja, da so prav zaradi te zemlje, vode in gozdov bili ljudje preganjani in ubijani!

Ne dvomim, da jim bo pri tem roparskem podvigu asistiral Christian Schmidt, človek brez vsake etike, odločen le v enem – da pomiri tri etnične, mafijske organizacije. Vede se kot kakšen posrednik, sploh ne upoštevajoč negativne dolgoročne posledice takšnega pijanskega pristopa, za naše že tako krhko družbo.

Vsako poseganje v državno lastnino BiH, brez Zakona o državni lastnini BiH, ni nič drugega kot ROP in pomoč rušiteljem države Bosne in Hercegovine!

Državna lastnina je državna in tako mora tudi ostati!