Dostojevski v Gazi

Piše: Sead Alić

Občasno omenjajoč Jude v zapisih svojega Dnevnika pisca iz leta 1873, Fjodor Mihajlovič Dostojevski naletel na nerazumevanje s strani judovskih intelektualnih krogov v Rusiji. Moral se je dotakniti teme, o kateri se je tako molčalo kot govorilo, ki je obremenjevala rusko družbo na način, ki je bil znan že pred Rusijo, in ki se je nadaljeval v drugih okoljih in časih, ki bodo šele prišli.

Judovsko vprašanje

Doživel je napade, ki jih ni pričakoval. Dostojevski je humanist in moralno preizpraševanje odnosov med posamezniki ali narodi je eden njegovih bistvenih interesov. Ko pa se je lotil problema 'judovskega vprašanja' v Rusiji, se je dotaknil problema, ki je obstajal v mnogih drugih okoljih/državah in ki obstaja še danes.

Seveda se je Dostojevski sprva ogradil, da ne misli temeljito govoriti o nečem, kot je 'judovsko vprašanje', saj je za to potrebno tako časa kot moči.

Kljub temu se ni mogel izogniti občasnemu vstopanju v meglo odnosov med Rusi in Judi. Kot humanist, pisatelj, intelektualec, človek sveta – se je moral odzvati na eno izmed velikih (in za zdaj še vedno nerešenih/trajnih) vprašanj odnosov med velikimi monoteističnimi religijami, značaji ljudi in narodov, ki so jih oblikovale te religije, ter o političnih posledicah, ki so izhajale iz soočenja takšnih politično organiziranih značajev, ki izhajajo iz temeljnih verskih opredelitev.

Zanimivo je, da napadi na Dostojevskega niso sledili zaradi piščevih stališč o možnem oderuškem, izkoriščevalskem odnosu Judov do ruskega kmeta (čeprav je Dostojevski o tem največ pisal). Napadi so bili, napačno in neargumentirano, zaviti v celofan obsodbe Judove izdaje Kristusa. Velikega pisatelja so hoteli utopiti v reki površne sovražnosti kristjanov, ki so na Jude gledali kot na tiste, ki so izdali Jezusa Kristusa in so krivi za njegovo križanje. S tem so se hotela izogniti tudi globlja, danes pa vidimo, da ključna vprašanja.

To je kazalo na površnost, pa tudi na zvijačnost teh napadov. Vendar je za nas v kontekstu analize nečlovečnosti sionističnih priseljencev v Palestini in njihovega zločinskega genocidnega ravnanja pomembnejše stališče Dostojevskega, njegovo razumevanje judovstva in njegovo odkrivanje korenin problema, oziroma nesporazumov med Judi in 'ostalim svetom'.

Dostojevski poskuša razumeti, zakaj so ga Judi uvrstili med svoje sovražnike. „Težko je – piše Dostojevski – najti kaj bolj pedantnega, kaj bolj udarnega kot izobraženega Juda!“ Hkrati pa Dostojevski pri analiziranju odnosov ugotavlja, da je ta 'pedantnost' vedno usmerjena v eno smer. Njegovo rezilo je ostro, ko napada, v umiku pa se spremeni v žrtev.
Biti žrtev, ki udarja in osvaja, je princip, ki je 'eskaliral' v resničnosti Palestine, zlasti v njenih ostankih, na Zahodnem bregu in v Gazi.

Dostojevski seveda zavrača vsako misel, da bi v svojem srcu čutil sovražnost do Judov. O tem bi, kot pravi, lahko pričali njegovi prijatelji iz judovskega naroda. Vendar je očitno, da je veliki pisatelj padel v oko posameznikom iz judovskega naroda. Odgovarjajoč na njihova pisma in njihove teze, Dostojevski poskuša razumeti, kaj se skriva za temi napadi, kakšen je vir nesporazumov in kako je mogoče spravo med rusko večino in judovsko manjšino v Rusiji.

Iz današnje perspektive je to videti, kot da nekdo poskuša pomiriti industrijo holokavsta v njenem napadu na evropske banke, pri osvajanju kapitala, ki bo najmanjši del namenjen žrtvam holokavsta, največji del pa institucijam, ki bodo operacionalizirale načelo: bodi žrtev, streljaj in ubijaj, osvajaj in bodi še naprej žrtev. To je na žalost še eno ubijanje žrtev holokavsta, še eno pripeljevanje Judov v neprijeten položaj. Le vprašanje časa je, kdaj se bo javno mnenje prebudilo zgroženo nad svojim lastnim molkom in prevaro, ki mu jo je postregel kup medijev, politike in vojne industrije.

Vendar že samo postavljanje 'judovskega vprašanja' v Rusiji in odločitev Dostojevskega, da komentira odnose med Judi in Rusi, govori o nekakšnem kontinuiteti. V sklopu vprašanja odnosov Judov do drugih ver, pa tudi narodov, očitno obstaja nek jedrni del, do katerega se mora misel prebiti, da bi se vzroki bolezni odstranili. Veliki Dostojevski sluti določene protislovnosti v značajskem sklopu posameznih Judov, judovstva kot vere oziroma politik, ki iz njih izhajajo.

„Nekaj je gnilo…“ je nekoč pel Shakespeare. Na misel je treba vzeti seciranje gnileža in odkriti izvir okužbe. Pri tem se ni treba ozirati na nalepke in sodbe plačancev. Na misel je vedno bilo dano nositi breme svojega premišljevanja na nezaščitenih ramenih.

Značilnost stoletja

Možen razlog napadov nase Dostojevski vidi v morebitni uporabi pojmov, kot so 'Jud', 'judovščina', 'judovsko cesarstvo'… Obstaja torej bistvena razlika med judovsko religijo in njenimi manifestacijami v resničnem življenju. Ali je morda stvar v tem, da je v judovskih svetih spisih jedrni del nesporazuma, ki se je skozi zgodovino pojavljal na površje in kot problem rastel. V vsakem primeru je bilo še mogoče delati razliko med Judom, ki veruje, oziroma njegovo vero, in nekakšnim bančno-oderuškim obrtom, na katerega so bili Judi deloma obsojeni, vendar od katerega niso odstopili, ko so se tudi druge vere pridružile temu načinu poslovanja.

V odnosih med Judi in Rusi Dostojevski prepoznava svetne probleme. On jih, podobno kot Marx, spušča z neba na zemljo. Poskuša odkriti temeljne probleme takratne družbe in jih vidi v ekonomskih odnosih, ki so ene delali vse bogatejše, druge pa vse siromašnejše. Dostojevski je povezal s fenomenom judovstva s situacijo, v kateri se je znašel ruski kmet. Poskušal je sugerirati, da ta kmet tolerira posebnost vere in običajev Judov, vendar od Judov ne doživlja podobnega razumevanja. Čutil je, da je v vprašanjih izkoriščanja revnih vsebovana dimenzija, ki je ne prepoznava v krščanskem nauku, a ki izhaja iz nekaterih stališč judovskega nauka.
Poskušal je tudi pojasniti: “ Morda mi takšno »sovraštvo« pripisujejo zato, ker včasih Juda imenujem »Jud«, Judejec. Toda, prvič, kolikor vem, to ni posebej žaljivo, in drugič, kolikor se spomnim, sem besedo »Judejec« uporabil le kot besedo, ki označuje določeno idejo: »Judejec, judovstvo, judejsko cesarstvo – in podobno«. Tako se označuje določen pojem, tendenca, značilnost stoletja.“ .

Prav ta 'značilnost stoletja' je nekaj, kar se bo razvilo v globalno silo in kar danes upravlja vse segmente povezanega družbenega omrežja. Vprašanje izkoriščanja je torej globoko potopljeno v biblijski tekst, v zapovedi, ki so verskega značaja, v odločitev, da Jud ne more oderuštiti svojega brata, lahko pa druge. V tem stališču je korenina. S to usmeritvijo so se Judje izključili iz bratstva narodov in se odločili ostale obravnavati kot 'ne-ljudi'. Kajti, če smo vsi od enega Boga, nekateri pa ti niso bratje, potem to samo pomeni, da nekatera božja plemena niso plemena ljudi, ampak 'ne-ljudi' oziroma živali.
To pa meče luč na obnašanje dresiranih sionističnih uniform v Gazi. Ti plačanci, ki se igrajo s celim narodom, ne samo da ubijajo, ampak se tudi izživljajo, mučijo, posiljujejo, zapirajo. Do Palestincev se obnašajo kot do živali. Kot pri vseh prejšnjih zločinih vseh imperialnih sil, so morali vsi, ki so bili ubiti, najprej biti 'prekvalificirani' v nižja bitja. To je bil način, da se spopadejo s ostanki lastne morale.
'Značilnost stoletja – to zveni tako močno kot provokativno.

Pokazalo se bo, da Dostojevski ni edini, ki je tako razmišljal. Pokazalo se bo tudi, da je takšno odkrivanje problema služilo Judom, da so oblikovali pojme, s katerimi so sami sebe proizvajali v žrtve. Resnica boli, in ko se glasno izgovori, boli še bolj. Ta resnica lahko povzroči upor, celo zločine. Ti zločini se ne morejo upravičiti z ničimer, vendar tudi oni zahtevajo, da se razumejo korenine vseh zla.

Tako so nacisti zagrešili strašne zločine proti Judom. Genocid. Holokavst. Narejeno je bilo tisto, kar bo zgodovinsko ustavilo preizpraševanje razlogov za rast nesprejemanja Judov. Po holokavstu bo vsako preizpraševanje judovstva in njegovega odnosa do oderuštva/obrestovanja, akumulacije kapitala, prevzemanja medijev in kulture, prevzemanja 'moralne vertikale' – ustavljeno. Nad Judi je bil storjen holokavst in vsi bodo od takrat naprej molčali, razen Judov.
Vendar se bo s to veliko krivico do judovskega naroda kasneje manipuliralo. Dejstvo je, da so 'judovsko vprašanje' poskušali v Evropi rešiti s zločinom proti judovskemu narodu. In to je krivda, zaradi katere se danes Evropa posipa s pepelom in ne more sprejemati pravičnih odločitev glede sionistov do Palestincev. Narejen je bil strašen zločin proti judovskemu narodu. Vendar se je še enkrat pokazalo, da žrtev sadista, če ne ozavesti svoje situacije, zlahka pade v past, da tudi sama postane sadist, in to je tisto, kar se prav zdaj dogaja v Palestini.

Holokavst nas kot svobodne intelektualce ne bi smel ovirati pri premišljevanju zgodovinskega razvoja 'sovraštva', ki so ga Judje čutili do sebe skozi zgodovino. To nam poleg tega nalaga obveznost razumeti stališča avtorjev, še posebej, če so za svetovno kulturno zgodovino veliki in pomembni, kot je Dostojevski. Ne smemo tudi pozabiti, da Judi potrebujejo samoosveščenje lastne versko-ekonomske platforme, ki je danes os zla. Ta os ima svoj razstavni prostor v Palestini.

Vsako osvobajanje sveta se danes mora začeti s samoosvoboditvijo samosvesti Judov.

S svojimi tezami v Dnevniku pisca se je Dostojevski očitno dotaknil nečesa, česar se verjetno ni smelo dotikati. A takšnih tem za intelektualca ne bi smelo biti. Rana je odprta in iz nje je tekla zla kri. Če bi se o tej rani več pogovarjali, danes ne bi tekle reke krvi v Palestini. Če bi resno vzeli analize Dostojevskega, Karla Marxa ali Wilhelma Marra, svetu danes ne bi grozila Tretja svetovna vojna. In ta je tu. Veliki igralci so za igralno mizo. Gledajo se in poskušajo odkriti, kdo blefira.

Se nadaljuje...