Medtem ko šolamo vojake pri agresorju, čakamo na opravičilo: Strategija, ki prinaša le ponižanje!

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

Da bi se politiki v Bosni in Hercegovini odzvali na očitne varnostne in politične grožnje, se zdi, da se mora zgoditi nekaj spektakularnega, nekaj, kar bo povzročilo dovolj medijskega pritiska in javnega ogorčenja, da jih bo prisililo k ukrepanju. Takšen je primer tudi z zadnjo odločitvijo ministra za obrambo Zukana Heleza o prekinitvi vojaškega sodelovanja z Ministrstvom za obrambo Srbije, a šele potem, ko je srbski minister Bratislav Gašić užalil Bosno in Hercegovino, vodstvo manjše entitete pa je paradiralo po vojašnicah Oboroženih sil BiH, s čimer je kršilo vse principe civilne in vojaške podrejenosti.

Helez se je odločil prekinili dvostransko vojaško sodelovanje, razen šolanja kadetov, ki že obiskujejo Vojaško akademijo v Srbiji, in to „do opravičila“. Vendar pa takšno opravičilo, tudi če bo, v bistvu ničesar ne spremeni.

Kajti, kaj pomeni diplomatsko „žal nam je“, če se hkrati že leta, sistemsko, pripadniki Oboroženih sil BiH šolajo v državi, ki je bila pred mednarodnimi sodišči označena kot odgovorna za preprečevanje genocida v Srebrenici.

Na to težavo mediji in analitiki opozarjajo že leta, pa tudi sam avtor. Napisanih je nešteto besedil na to temo, a vse je ostalo brez kakršnega koli resnega odziva. Medtem ko se na Hrvaškem šolajo večinoma bošnjaški in hrvaški kadri, se v Srbiji šolajo skoraj izključno pripadniki srbske narodnosti iz BiH. V večetnični vojski takšen izobraževalni in ideološki razkol predstavlja varnostno tveganje, in to ne teoretično, temveč resnično.

Še bolj grozljivo je, da Ministrstvo za obrambo že leta ponavlja, da „ne more vplivati na prijave kandidatov“, namesto da bi obstajala jasna strategija, da se kadri Oboroženih sil BiH ne bi šolali v državah, ki so imele neposredno vojaško in politično vlogo v agresiji na Bosno in Hercegovino. Srbija in Hrvaška nista navadni sosednji državi, to sta državi, katerih vojaški in politični voditelji so bili pravnomočno obsojeni pred mednarodnimi sodišči za vojne zločine v BiH.

Zato je logično vprašanje, zakaj je moral priti do diplomatskega incidenta ali zakaj so Dodik, Stevandić in Višković paradirali v vojašnici, da bi Ministrstvo za obrambo končno začelo preispitivati očitno napačno prakso. Zakaj se odziv nikoli ne zgodi pravočasno, ampak vedno prepozno, ko je škoda že povzročena.

Zato je na primer treba opozoriti, da je veleposlanik BiH v Nemčiji Damir Arnaut lani opozoril na drugo strateško napako, servilnost bh. diplomacije do Madžarske. Tudi tu je odziv izostal, čeprav je Madžarska brez obotavljanja glasovala proti Resoluciji o genocidu v Srebrenici, ki so jo bh. oblasti javno podprle. Madžarska odkrito podpira Dodika. Poslali so svoje specialce, da bi rešili Dodika iz Banjaluke, v primeru aretacije!?

Medtem pa se je minister za zunanje zadeve Elmedin Konaković na poti v Budimpešto hvalil z rotacijami in prepustil madžarskemu zunanjemu ministru, da „trenira“ naše diplomate.

Je res potrebno, da nas nekdo poniža, da se obrne stran, da glasuje proti nam ali da vojaško koraka skozi naš sistem, da bi nas to prisililo k odzivnemu in zapoznelemu prebujanju.

Ne pošiljajo se kadri ne na diplomatsko ne na vojaško usposabljanje v države, ki so bile sokrivde za agresijo. Ne sklepajo se strateška partnerstva z režimi, ki zanikajo genocid. Ne ignorirajo se opozorila, dokler ne izbruhne požar.

Če že nismo vedeli, zdaj vemo. Ostaja vprašanje, ali nas bo spet treba udariti, da bi se premaknili.