Dodikove kvazi-analize o Sarajevu in propaganda o Srbih

Piše: Delvin Kovač

Separatist Milorad Dodik se je ustrašil, da bo Sarajevo, ki ga je na Twitterju opisal kot "multietnično glavno mesto", kmalu domnevno postalo 100 % muslimansko.

Dodik je za njega iznesel šokantne podatke, po katerih je "število Srbov, ki se rodijo v Sarajevu, trinajstkrat manjše od tistih, ki umrejo". A nikoli ni govoril o nacionalni sestavi v Republiki srbski, o izgonu Bošnjakov, ki se je nadaljeval tudi v dneh 'mira', in to že 28 let po vojni.

Toda Dodik analizira Sarajevo in poudarja, da se je v letu 2022 v glavnem mestu BiH rodilo 23, umrlo pa 294 Srbov.

"V mestu, ki je imelo najmanj 160.000 Srbov in še nekaj deset tisoč tistih, ki so se izrekali za Jugoslovane, je povsem jasno, kakšna bo demografska situacija v prihodnjih letih," pravi Dodik.

Pri tem predsednik manjšega bh. entiteta pozablja na najpomembnejši razlog, zakaj so Srbi tik pred začetkom agresije na Bosno in Hercegovino zapustili ne le njeno glavno, temveč vsa druga mesta, ki so jih kasneje z dolgimi cevmi in artilerijo obkolili bosanski Srbi, podprti s srbskimi vojaškimi in paravojaškimi silami.

Na začetku maja 1992 sem bil star komaj deset let, a se še zelo dobro spomnim, ko so Srbi ponoči zapustili Goražde. Mojih šolskih sošolcev ni bilo več, stanovanja v blokih so zevala prazna. Čudili smo se in vprašali, zakaj se Goražde spreminja v mesto brez ljudi? Nekaj dni kasneje, 4. maja, bomo izvedeli, ko se bo uradno začela nora triinpolletna blokada mesta na Drini, ki se bo skoraj štiri leta kasneje razglasilo za mesto junakov.

Redka so območja, kjer je Bosna in Hercegovina ravna kot pladenj, kot je na primer Semberija, zato agresorji niso imeli večjih težav ne v Goraždu ne v Sarajevu, da bi na hribih namestili tanke in njihove cevi usmerili v sam center mesta. V iste sosede, s katerimi so do včeraj srkali kavo in jedli hurmašice.

Priložnosti, da se na lastne oči prepriča, kako "potekajo dela" z vzpetin okoli Goražda, ni izpustil vojni zločinec, sicer Dodikov vzornik Ratko Mladić, ki je leta 1994 v goraždenskem območju poveljeval eni od operacij z namenom uničenja vsega, kar ni srbsko.

Po sarajevskih vrletih s puško okoli vratu med agresijo na Bosno in Hercegovino je v družbi vojnega zločinca Vojislava Šešlja deloval tudi današnji predsednik Srbije Aleksandar Vučić, znan po svoji fašistični izjavi: "Ubijte enega Srbina, mi bomo pobili sto muslimanov".

Dodik dobro ve, da Sarajevo pred agresijo ni ostalo brez Srbov, ker so ga zapustili prostovoljno. Odšli so bodisi zaradi neposrednega ukaza vojnih zločincev Radovana Karadžića in Momčila Krajišnika, bodisi zato, ker so podlegli propagandi, da bodo zaklani, če bodo ostali. In mnogi so ostali in danes tam živijo in delajo svobodno.

Toda Dodik ne omenja tistih Srbov, ki so brez strahu pred svojimi sosedi ostali v Sarajevu med celotno vojno, nekateri od njih pa so celo vzeli puške in v uniformah Armade RBiH odšli na prvo bojno črto. Naj ti vpraša, od koga jim je pravzaprav grozila smrt - od njihovih muslimanskih sosedov ali njihovih "bratov" Srbov, ki so vse, kar je hodilo po sarajevskih ulicah, z višine opazovali skozi merke svojih ostrostrelcev, PAM-ov, PAT-ov, tankov…

Sarajevo je bilo, je in bo za vedno multikulturno, multietnično mesto in z razlogom ga na Zahodu imenujejo evropski Jeruzalem. In v njem bo vedno prostor za vse dobronamerne ljudi, ki ljubijo in živijo za svojo domovino, ne glede na to, kako se imenujejo in kateremu Bogu molijo. Dodiku in vsem drugim sovražnikom vsega, kar je bosanskohercegovsko, pa bi bilo treba prepovedati, da se mu kdajkoli približajo.