DODIK JE KONEC / Pot v prepad Jelavićeve usode!

Napisal: Rasim Belko @rasimbelko

Od Barryjevih amandmanov in Wolfganga Petritscha leta 2000 do sprememb Kazenskega zakonika BiH Christiana Schmidta je preteklo veliko vode. Politični viharji, ki jih je povzročil čistokrvni separatizem, ter odpor OHR-ju kot eni od bran takšnemu delovanju, so pred Dodikom pogoltnili Dodika.

Ante Jelavić je plačal ceno umišljanja, da lahko uresniči večno Tuđmanovo sanjo o hrvaški banovini, zato je z upiranjem zamenljivosti oblasti poskušal ustvariti vzporedni sistem hrvaške samouprave, kot predpogoj za oživitev Herceg-Bosne in končno združitev s Hrvaško. Za nadaljevanje zgodbe ni nepomembno vedeti, da je Jelavić v akcijo krenil po tem, ko je bil njegov HDZ izključen iz oblasti v Federaciji BiH.

Toda Jelavić je naredil napako, oziroma podcenil moč OHR-ja in pomanjkanje širše podpore, celo znotraj hrvaške skupnosti. Njegova strategija se je zanašala na simboliko in čustva, vendar ni imela realne osnove za uspeh v takratnem geopolitičnem okolju.

Dvaindvajset let kasneje je Jelavić po Jelaviću naredil isto napako. Milorad Dodik je podcenil mednarodno skupnost, moč OHR-ja ter ameriško-britansko prisotnost v BiH, ostal je brez pričakovane širše podpore celo znotraj srbske skupnosti.

Strateško se je Dodik, tako kot Jelavić, zanašal na simboliko in čustva. Res je, Dodik je pričakoval tudi, da mu bodo geopolitične okoliščine, ki jih je povzročilo politično vstajenje Donalda Trumpa, gnala vodo v mlin, vendar se bo ta napaka izkazala za usodno za separatizem in separatista Dodika.

Tako kot Jelavić, je tudi Dodik v rušilni pohod krenil v trenutku, ko je spoznal, da ga bodo pod pritiskom sil ameriško-britanskega delovanja v BiH odstranili iz državne oblasti. Takrat voditeljica Rs in SNSD-ja še ni bila obsojena, sodba je prišla kasneje in po vsem sodeč je bila pečat na politični karieri dvajsetletne bremena okoli usode Bosne in Hercegovine.

Milorad Dodik je končan! Da je le vprašanje, koliko bo trajala zadnja etapa njegove separatistične poti, je jasno tudi njemu in ljudem okoli njega, ki s prepisovanjem od političnega šefa vstopajo v vlogo kavbojev na Vrbasu, nato pa grozijo varnosti in stabilnosti.

»Streli iz prazne puške, morda bo kdo ustrelil iz polne,« je sporočil Dodikov prvi operativni Višković, ki je poslal sporočilo vsem, ki bi lahko bili grožnja samouničujočemu separatističnemu pohodu.

Nato nam Višković doda, da je pravica do samoobrambe ena od zagotovljenih pravic, pri čemer verjetno pozablja na standardno Dodikovo in o samoopredelitvi. Višković pozablja, da tisti, ki spodkopavajo ustavni red države, nimajo pravice do samoobrambe proti sistemu in kazenskemu postopku, saj bi to pomenilo zmago rušilnih sil.

Zato je sporočilo, ki ga je Višković izrekel neposredno: »Šel bom po svoji poti in naj vidim, kdo mi bo stopil na pot!«, Milorad Dodik med vrsticami v približno 50-ih živčnih stavkih jasno kaže, da lahko njihova pot vodi le v Vojkoviće, kjer je prostor za tiste, ki vodijo protidržavno politiko.

Dodikova izjava »Zdaj smo izpostavljeni, kot je bil nekoč izpostavljen hrvaški narod. Dobili so tanke, ki so to razdrli. Toda ena pomembna razlika je, niso imeli republike,« jasno kaže, da se je vožd iz Laktašev zavedal posledic, če ne uspe, in že je precej jasno, da se mu bo zgodila usoda Jelavića.

Dvaindvajset let po zlomu Jelavića je Milorad Dodik stopil v isto past, prepričan, da lahko pleše na žici med simboliko in resničnostjo, medtem ko vetrovi mednarodne skupnosti pihajo proti njemu. Toda tam, kjer je Jelavić padel pod težo lastnih sanj, se Dodik zdaj spotika ob kamen svoje arogance in nesmiselnosti svetovalcev, medtem ko njegovi zavezniki kopnijo kot sneg pod spomladanskim soncem.

OHR za razliko od časa Michaela Murphyja, pod okriljem ameriško-britanskih sil ni le branik – so nevihta, ki čisti obzorje pred separatističnimi fatamorganami. Medtem ko je Jelavić sanjal o banovini, je Dodik sanjal o republiki, izrezani iz srca BiH, toda oba sta pozabila, da zgodovina ne odpušča tistim, ki poteptajo njene lekcije. Sodba Dodiku ni le pečat na papirju – je grom iz jasnega neba, ki napoveduje konec temnega poglavja. Njegovi kavboji lahko galopirajo po mestu na Vrbasu in vihtijo prazne revolverske naboje, vendar pred njimi ni zmage, temveč strmoglavljen padec v prepad pozabe.

Bosna in Hercegovina je daleč nad pepelom njihovih ambicij, medtem ko Dodikova zvezda bledí v senco Jelavićeve usode. Na koncu ni vprašanje, ali bo padel, temveč koliko hrupa bo še povzročil, medtem ko tone v tišino, ki jo zgodovina rezervira za tiste, ki so jo povzročili.