DOBROVOLJAČKA Svjedok Tužilaštva potrdil - mlade vojake v FIS-u nihče ni tepel

(Patria) - V nadaljevanju glavne obravnave v primeru Dobrovoljačka je pričal Darko Sejmanović, priča tožilstva Bosne in Hercegovine, ki je bil v inkriminirajočem obdobju mlad vojak.

Takoj na začetku zaslišanja je tožilec Mladen Vukojičić Sejmanovića vprašal, ali so v telovadnici (FIS) mlade vojake ločili na desno stran in ali jih je kdo tepel. Sejmanović je odgovoril, da jih nihče ni tepel.

„Na drugi strani so bili pogodbeni vojaki, oficirji, njih so odvajali na zaslišanja. Nekateri so se vrnili vidno pretepeni“, je dejal Sejmanović.

„Mene in mlade vojake niso tepli. Dali so nam tri možnosti, da ostanemo v tej Teritorialni obrambi, da bomo zamenjani ali da gremo v Beograd. Jaz sem se odločil, kot večina, da se vrnem vojski, ki ji pripadam“, je poudaril Sejmanović.

Ta priča je bil na rednem odsluženju JLA v Makedoniji, nato je prispel v Kraljevo, nakar je bil konec marca 1992 ali v začetku aprila premeščen v Sarajevo.

Na vprašanje odvetnika Nermina Mulalića, kdo ga je premeščal, Sejmanović ni mogel odgovoriti, dejal je, da je takšen ukaz prišel.

Sicer pa se je Sejmanović nahajal v Lukavici v vojašnici 3. maja, ko so okoli poldneva krenili proti poveljstvu Druge vojaške oblasti, da bi evakuirali vojake in častnike.

Pripovedoval je, da je na poti proti Bistriku videl oborožene uniformirane in poluniformirane osebe, pa tudi oborožene civiliste, ter da je ob prihodu na Bistrik videl Alijo Izetbegovića in njegovo hčerko, ki je ob prisotnosti UNPROFOR-ja govoril s Kukanjcem.

Na vprašanje obrambe, ali je vedel, da je bil Alija Izetbegović 2. maja pripeljan v Lukavico, je dejal, da je slišal, da so prišli, vendar ne ve, ali je bilo to prisilno.

Ta priča je nato pripovedoval, da se je njegov tovornjak (bil je voznik) premikal kot predzadnji in da je bila kolona hitro ustavljena.

„Slišal sem spredaj streljanje. Nato je prišla skupina uniformiranih in poluniformiranih oseb, ki so zahtevale naše avtomatsko orožje, nato so odšli. V vzvratnem ogledalu sem videl, da so razorožili tudi UNPROFOR, ki je kmalu zatem odšel. Nato je prišla druga skupina ljudi in nam ukazala, naj legnemo na tla, s pogledom navzdol. Ko smo vstajali, me je ena oseba vprašala, kaj imam. Pozabil sem sneti pas, v katerem je bila tudi bomba. Vprašal me je, ali sem jih želel ubiti. Rekel sem, da nisem, da sem pozabil predati bombo. Snel sem pas in mu ga izročil. On je okoli desne roke ovil pas z nabojnikom, v katerem je bila bomba, in me trikrat udaril po glavi“, je dejal Sejmanović.

Sodnica Tanja Curović je vprašala pričo, ali je bila bomba notri, Sejmanović pa je odgovoril pritrdilno.

Obrambe obtoženih so Sejmanovića soočile z njegovimi izjavami iz let 2009 in 2011, v katerih je večinoma govoril drugače kot danes, zato je posredoval tudi predsedujoči Darko Samardžić in od priče zahteval, naj pove, koga je bilo več, 'znatnega števila civilistov' ali 'znatnega števila uniformiranih oseb'.

„Bilo je obojih“, je dejal Sejmanović.

Prav tako priča prej ni omenjal policije, danes pa jo je omenil, zato so ga vprašali, kakšne oznake so imeli, natančneje čine?

„Ne spomnim se. Ampak modra oblačila so imeli“, je poudaril Sejmanović.

Odvetnica Mirsada Beganović-Žutić je prebrala del izpovedbe iz leta 2009, v kateri je Sejmanović omenil Juka Prazino, in ga vprašala, ali je to bila ta policija?

„Juka Prazine nisem poznal, vendar sem slišal, da je bil to on“, je poudaril Sejmanović.

Obramba je postavljala vprašanja tudi o njegovem vojaškem angažmaju ter o dokumentu, ki pravi, da od 27. aprila 1992. leta ne obstaja več JLA. Čeprav je govoril, da mu to ni znano, je zanimivo, da je ob govorjenju o zamenjavi in odhodu iz Sarajeva proti Lukavici dejal, da je bilo vse mirno in da jih nihče ni dotikal, ter da so prispeli na ozemlje pod nadzorom Vojske RS!? Vse to se je zgodilo 4. maja 1992. leta.

Glede na to, da je dejal, da je dal izjavo tudi v Beogradu pred Posebnim sodiščem, vendar se ne spomni nobenih podrobnosti, niti kdo ga je klical niti kdo ga je zasliševal, je odvetnica Mirna Avdibegović vprašala, s kom je bil v Beogradu, natančneje, kdo je 'kolega, ki ga omenja'.

„Amir Šabanović me je vozil, nisem mogel, ker sem bil takrat zelo debel“, je dejal Sejmanović.

Odvetnici Avdibegović je dejal, da ve, da je po JLA obstajala Vojska Jugoslavije, ter da je v Makedoniji zadolžil puško 'papovko', avtomatsko orožje pa je zadolžil v Sarajevu.

Spominjam vas, da tožilstvo BiH v tem procesu dokazuje, da je bil Alija Izetbegović prost človek, ne pa ujetnik 3. maja, in da kolona v Dobrovoljački ni bila zakonit vojaški cilj, čeprav je haaško tožilstvo jasno ugotovilo, da je bila kolona zakonit vojaški cilj.

Poleg prvoobtoženega Ejupa Ganića, obtožnica bremeni tudi Zaima Backovića, Hamida Bahto, Hasana Efendića, Fikreta Muslimovića, Jusufa Pušina, Bakira Alispahića, Enesa Bezdroba, Ismeta Dahića in Mahira Žiško, da so 3. maja 1992. leta v Sarajevu napadli nebranjeno mešano kolono vojakov in civilistov, zaposlenih v bivši JLA, ki je bila pod spremstvom mirovnih sil ZN.