Dnevnik jedne smjene: FTV dobila urednika po mjeri in prijateljstvu oblasti - a 'zaščitniki' svobode medijev se delajo mrtve!

Piše: Rasim Belko

V deželi, kjer je celo zrak na javnih servisih pod partijsko koncesijo, novica, da je Amina Demić bila razrešena z mesta urednice in voditeljice dnevnika FTV, in na njeno mesto nameščen Admir Pripoljac – ni novica. To je rutina. Kot jutranje umivanje z licemerstvom. Mediji, tisti, ki so si upali, so objavili, da se je vse zgodilo s "pomočjo" prijateljskih zvez s Kenanom Uzunovićem, poslancem v Parlamentu FBiH, bolj znanim kot "zlati žeton aktualne oblasti" in glas, ki rešuje vlade, upravne odbore in kakšen nezaslužen življenjepis.

Tako je, "nesebična politična podpora" dobila svoj naraven nadaljevanje: "nesebično nagrajevanje s kadri". Komu še potrebujejo razpise, življenjepise in novinarske reference, ko imamo priporočila iz kavarn in politično bratstvo & enotnost? Če je kdo slučajno vprašal, kako izgleda institucionalizirana verzija "eh, poznam ti jaz fanta, dober je, daj mu priložnost", pravkar gledate vanjo.

In kje so zdaj vsi ti evropski čuvaji medijskih svoboščin, domači borci proti politični kontroli medijev in avtocenzuri ter stalni tviteraši, zaskrbljeni za "medijsko klimo na Balkanu"? Kje so zdaj sporočila, protestna pisma, evropske delegacije in panelne diskusije o "nevarnostih političnega vpliva na javne medije"? Ni jih. Verjetno zato, ker je to primer, ko "naš človek" pride na "naše mesto", pa je to potem, pazite zdaj – normalizacija, ne degradacija.

Zanimivo je, kako so nekateri primeri napadov na medijske svoboščine takoj prepoznani kot resna grožnja demokraciji, medtem ko se drugi – kot ta na FTV – preprosto ne kvalificirajo kot vredni pozornosti. Ukinitev Al Jazeere Balkans, medijski dogodek z regionalnimi implikacijami, je povzročil plaz reakcij – od domačih združenj, tujih uradnikov, mednarodnih medijskih organizacij do glasnih zagovornikov svobode izražanja. Vendar, ko javni servis – ki bi moral biti jamstvo pluralizma in profesionalnih standardov – pade kot plen političnega kadrovanja, vse postane stvar "internih odnosov" in "osebnih prerazporeditev".

Posebej opazen v tem primeru je izostanek reakcije tako imenovanega civilnega sektorja, tistega istega, ki je pogosto najbolj goreč, ko je treba opozoriti na problem, napisati ostro sporočilo ali organizirati panelno diskusijo z naslovom: "Mediji pod obzidjem".

Očitno, ko gre za zasebne medije, ki odstopajo od prevladujočih narativov ali niso v skladu s projekti financerjev, je takrat nujna preplaha povsem upravičena. Ampak ko javni servis – institucija, ki bi morala biti svetinja vsake demokratične družbe – postane podaljšana roka vladajočih struktur, tišina postane osupljiva. Ali, bolje rečeno, indikativna.

Niso prav nevladne organizacije tiste, ki bi morale prve reagirati na poskuse politične kontrole nad informiranjem državljanov? Niso njihova osnovna naloga zaščita javnega interesa, institucionalne transparentnosti in svobode medijev? Ali se ta misija aktivira selektivno – odvisno od političnega trenutka, donatorskega razpoloženja ali narave "problematičnega medija"?

Ker če je medijska svoboda vrednota, potem velja vedno in povsod – ne samo, ko se ujema z narativom o regresivnih silah, s katerimi se je treba obračunati za potrebe vloge za naslednji EU sklad.

Medtem na FTV-ju gledamo znani scenarij. Uredniki in voditelji se ne izbirajo glede na profesionalne reference, temveč glede na politično sprejemljivost. Dnevnik se ne ureja glede na novice, temveč glede na aktualne koalicijske potrebe. Javnost ni več uporabnik, temveč pasivni naročnik servisa, ki bo s takšno politiko vse manj podoben mediju, vse bolj pa internemu glasilu ene oblasti.

Tisto, kar ostane za takšnimi potezami, ni le narušena verodostojnost enega javnega medija, temveč tudi sporočilo vsem novinarjem: da profesionalnost ni prednost, temveč potencialna grožnja – in da zvestoba partijskim središčem moči prinaša več kot leta izkušenj in etike.

Kmalu bomo gledali FTV, ki ne informira več, temveč prepričuje. Ne služi državljanom, temveč gospodari njihovim zablodam. In najbolj žalostno od vsega – vsi to vedo, a večina molči. Nekateri zaradi koristi, nekateri zaradi strahu. Nekateri pa čakajo, da bo njihova zamenjava – imenovanje.