DIPLOMATSKO GLEDALIŠČE Se je Konaković z solzami in cmokom v grlu trudil, da ne bi razkril Schmidta!?

Napisal: Rasim Belko

V gledališču opravičevanja in izgovorov Ministrstva za zunanje zadeve se je vodja bosansko-hercegovske diplomacije Elmedin Konaković na robu solz in s cmokom v grlu opravičeval in se izgovarjal za neizvedbo konference evropskih rabinov.

Čeprav je trdil, da so bile institucije BiH, pa tudi ministrstvo, ki ga vodi, o vsem obveščene prepozno, je imel Konaković vseeno potrebo po opravičevanju in ponujanju izgovorov za fiasko s konferenco in spremljevalni propagandni ognjemet, s katerim je Sarajevo poskušalo predstaviti kot zaprto antisemitsko mesto.

Konaković je izrekel marsikaj, nekaj tudi pravilno, kot na primer o Sarajevu kot odprtem mestu, od koder so bolje vidne stiske v svetu. Vendar pa nam vodja diplomacije niti enkrat ni poskušal namigniti, kdo je neposredno odgovoren za blamažo glede nečesa, kar je Sarajevu in Bosni in Hercegovini povzročilo resno škodo.

Tako je Konaković spregledal odgovornost Obveščevalno-varnostne agencije Bosne in Hercegovine, ki je glede zgodbe o pismu neznanega avtorja in širjenju dezinformacij o rabinski konferenci ostala nema in neaktivna. Takšno (ne)delovanje OSO potiska v položaj nekakšnega proxy sistema, ki je s neukrepanjem zamudil zaščititi nacionalni interes in ugled Bosne in Hercegovine. Kajti, priznavajoč, da je bilo vse precej kaotično in neznano, je Konaković posredno priznal, da Almir Džuvo, kader Trojke, ne vodi OSO, kot bi bilo treba.

A Konaković je, ko je bil na robu solz, pozabil pojasniti, kako to, da je vrhovni civilni nadzornik nad Daytonom, ki stoluje v Sarajevu, Christian Schmidt, vedel vse o rabinski konferenci in za hrbtom institucij BiH dogovarjal organizacijo konference. Natančneje, kot je objavil portal Istraga.ba, je Schmidt z načelnico Novog Sarajeva Benjaminom Karić ustvarjal načrte.

Zanimivo je, da Konaković te Schmidtove politične agresije ni uspel niti omeniti, kaj šele analizirati in visokega predstavnika opozoriti, da je že zdavnaj izstopil iz okvira mandata in se nepooblaščeno spustil v vlogo vodje bh. diplomacije in zunanjih odnosov iz ozadja.

Seveda, kot je običajno v tej državi improvizacij in selektivnega spomina, tudi preostala politična elita ni imela potrebe spregovoriti o fiasku, ki je pretresel ne le diplomatske salone, temveč tudi razgrete družbene mreže, polne teorij in domoljubnih performansov. Medtem ko so se v Sarajevu razpredale zgodbe o „nevidni roki antisemitizma“ in „nevarni grožnji“, ki je, glej ga, čudo, odkrita v anonimnem pismu, ki je krožilo kot urbana legenda, se nihče ni spomnil vprašati – kdo je sploh lansiral to pismo? Kdo je imel motiv, da se konferenca evropskih rabinov spremeni v varnostni primer in medijski spektakel?

In odgovor na to vprašanje bi veliko bolje osvetlil ozadje te antibosanske vohunske zgodbe kot vse tiskovne konference.

Kot po navadi se je vse končalo pri poceni političnem folkloru in praznih izjavah. Mediji, blizu vladajočim strukturam, so tiskali besedila napadov in opravičevanj, medtem ko so institucije ostale zaprte in gluhe na vprašanje, kako je bilo mogoče, da je visoki predstavnik samovoljno sklepati dogovore, domače varnostne službe pa strmijo v tla. Jasno pa je, da v tej predstavi nihče ni želel preveč valovati. Kajti, dotakniti se Schmidta pomeni tvegati nespečnost v veleposlaništvih, obtožiti OSO pa vodi naravnost v cono tišine, kjer se zgodbe končajo, preden se sploh začnejo.

Tako se je še ena epizoda bh. političnega gledališča končala, kot občinstvo že dolgo ve – brez epiloga, brez odgovornih in z globoko zakoreninjenim pravilom, da se vsaka afera amortizira z zgodbo o „pomembnejših temah“ in „prednostih“. Kaj pa Sarajevo? Kaj pa Sarajevo? Večno gledališče absurda, v katerem se vsak fiasko spremeni v predstavo za naivne, glavne vloge pa vedno igrajo isti liki z drugačnimi maskami.