Daytonska zapuščina in ameriški kompas: Kakšna je danes politika ZDA do Bosne in Hercegovine in kam gre?

Za NAP piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsedstva Kroga 99

Trideset let po tem, ko se je vojna v Bosni in Hercegovini končala z Daytonskim mirovnim sporazumom, nedavno sprejeta dvostrankarska resolucija v senatu in kongresu ZDA ponovno potrjuje tisto, za kar je bil temelj postavljen leta 1995. Združene države kot prednostno nalogo za BiH vidijo stabilnost, evropske integracije in protiutež zlonamernim zunanjim vplivom. V resoluciji se spominja tudi na težo preteklosti, na genocid v Srebrenici in sistematično etnično čiščenje, ki ostajata osrednji dejstvi, ki opredeljujeta moralno zavezo Zahoda do Bosne in Hercegovine.

Kaj to praktično pomeni za politično življenje in demokracijo v BiH? Prvič, Washington jasno poudarja reforme, ki so pogoj za evroatlantske integracije: reševanje ustavnih problemov, krepitev institucij, reforme pravosodja in gospodarstva. To ni le retorika, v resoluciji je izrecno ugotovljeno odpiranje pristopnih pogajanj EU z BiH v marcu 2024. in pobuda Nata skozi prilagojen partnerski program (Individually Tailored Partnership Programme) v oktobru 2025., ki Bosno in Hercegovino približujeta članstvu. Ti dogodki služijo kot vzvod (nagrada) za napredek, vendar so tudi referenčne točke oziroma merila za to, kar se od nas pričakuje.

Drugič, vloga Ureda visokega predstavnika (OHR) ostaja nesporna. V resoluciji se ZDA pozivajo, naj ohranijo podporo OHR-ju, dokler Svet za implementacijo miru (PIC) ne doseže konsenzusa o njegovem zaprtju. Treba je opozoriti, da je uporabljen izraz 'konsenzus' članic PIC-a. Tako senatorji pošiljajo sporočilo o nujnosti mednarodnega nadzora, dokler domače institucije ne pokažejo trajne sposobnosti upravljanja države. OHR se torej v ameriških načrtih vidi kot varovalka, dokler je potreben.

Tretjič, osredotočenost na nasprotovanje vplivom Rusije in Kitajske kaže na geopolitični okvir, v katerem ZDA oblikujejo politiko do Zahodnega Balkana. Resolucija spodbuja regionalno sodelovanje proti 'zlonamernemu vplivu' teh akterjev, kar signalizira, da bo podpora reformam in varnostnim partnerstvom prihajala skozi prizmo širšega soočenja s strateškimi rivali.

Kaj mora Bosna in Hercegovina konkretno storiti, da bi izkoristila ta prozapadni tečaj?

‣ Ustave in volilne reforme. Rešiti vprašanje politične inkluzivnosti tako, da državljani, ne pa etnične strukture, postanejo ključni nosilci suverenosti, pravic in politične volje. Brez jasne in pravične institucionalne arhitekture evroatlantske integracije ostajajo teorija, kar resolucija izrecno poudarja.

‣ Vladavina prava in pravosodne reforme. Nujna je resnična depolitizacija sodstva in boj proti korupciji. Tuje podpore in pomoči za nadaljnji napredek bodo verjetno pogojene z dokazi o funkcionalnosti pravosodnega sistema. To je ena ključnih zahtev tudi EU.

‣ Ekonomske reforme in trg. Transparentnost, zaščita vlagateljev in zmanjšanje državnih monopolov bodo osnova za privabljanje kapitala in dvig gospodarskega standarda.

‣ Regionalno sodelovanje. Reševanje dvostranskih vprašanj in implementacija sporazumov z EU in Natovimi partnerji pospešuje integracijske procese.

Kako bodo ZDA v praksi podpirale te cilje? Možne glavne smeri ameriške politike do Bosne in Hercegovine v prihodnjih letih bodo naslednje:

‣ Vzdrževanje mednarodnega okvira (OHR in PIC). Dokler domače institucije ne prevzamejo odgovornosti, bodo ZDA podpirale mehanizme, ki preprečujejo regresijo in zagotavljajo spoštovanje Daytonskega sporazuma v smislu ozemeljske celovitosti in suverenosti države.

‣ Krepitev varnostnega partnerstva. Partnerstvo Nata, vključno z individualnimi programi, bo služilo kot most do članstva za BiH, ob krepitvi vojaške interoperabilnosti in varnostnih zmogljivosti.

‣ Podpora EU integracijam. ZDA bodo podpirale napredek z diplomatsko pomočjo in ciljanimi naložbami, vendar bodo tudi večjo pomoč pogojevale s konkretnimi reformami.

‣ Konfrontacija proti zunanjim zlonamernim vplivom. Sankcije, ciljane omejitve in diplomatski pritisk proti akterjem, ki spodkopavajo stabilnost v regiji, bodo del ukrepov, v koordinaciji z EU in Natovimi partnerji.

‣ Mobilizacija diaspor in javne diplomacije. Ameriško-bosanska skupnost (ocenjena na približno 350.000 ljudi) ostaja most med državama in vir za politično in gospodarsko podporo.

Na koncu, ameriška politika do Bosne in Hercegovine danes uravnava med dvema nujnima idejama: priznanjem teže preteklosti (zaveza, da se zločini ne pozabijo) in zahtevami po prihodnosti, ki temelji na državljanskih pravicah, vladavini prava in evropskih integracijah.

Resolucija senata to potrjuje, podpora obstaja, vendar je pogojena s transformacijo, ki jo mora BiH izpeljati sama ob pomoči, vendar tudi ob jasnih pričakovanjih svojih zahodnih zaveznikov. V praksi to pomeni manj deklarativnih izjav, več konkretnih, merljivih reform.