Napisal: Armin Sijamić
Donald Trump, po volilni zmagi 6. novembra, še ni prevzel položaja predsednika Združenih držav Amerike, vendar je njegova politika predmet razprav po vsem svetu. Nepredvidljivemu predsedniku ne zaupajo v celoti niti stari evropski zavezniki.
V zadnjih dneh se Nemčija, kot največja evropska ekonomija in eden od dveh glavnih motorjev Evropske unije, ukvarja z razpustitvijo vlade in novimi volitvami. Hkrati kancler Olaf Scholz razmišlja, kako še naprej pomagati Ukrajini pri obrambi pred rusko agresijo in kaj lahko Evropa stori, če se Trump odloči, da ameriške vojaške in druge zmogljivosti prenese v druge konce sveta.
Čeprav je Nemčija hrbtenica Evropske unije, ni vojaška sila, niti v primerjavi s sosednjo Poljsko. Drugi motor Evropske unije je Francija in kot edina jedrska sila v tem klubu ima posebno odgovornost za varnost Evrope. Navsezadnje je to stara želja predsednika Emmanuela Macrona, ki svoje korenine sega v mandate njegovih predhodnikov na čelu Francije.
Namreč, Macron želi ustvariti evropske sile, ki bodo obstajale vzporedno z Natom, kar ni ideja, ki bi razveseljevala ZDA, niti vse v Evropi. Določene države bolj zaupajo ameriškemu orožju kot starim evropskim silam. Ena od njih je Poljska, ki ima ogromen strateški pomen, saj meji na Ukrajino, Belorusijo in Rusijo, ki je temelj vsakega evropskega varnostnega premišljevanja s strani Zahoda.
Evropa brez Trumpa
Če pa Trump želi, da Evropejci poskrbijo za svojo varnost, v skladu z njegovo znano in za mnoge pošteno postavitvijo, da se morajo braniti sami ali Washingtonu plačati, da jih brani, potem je čas za Macronovo politiko. V torek je v Parizu gostil generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja, da bi razpravljala prav o tej temi.
Macron je takrat dejal, da je „navdušen“, da se druge evropske države obnašajo v skladu z njegovim dolgoletnim pozivom k večjim vlaganjem v obrambo in da mora Evropa prevzeti večjo odgovornost, dodal pa je, da se je „predolgo izogibala nositi breme lastne varnosti“.
„To je program evropske strateške avtonomije, ki nam bo omogočil, da imamo več denarja, da zgradimo zmogljivosti in avtonomijo za Evropejce, pa tudi sposobnost sodelovanja z našimi neevropskimi zavezniki kot del Zavezništva,“ je dejal Macron.
Prav v teh besedah se skriva dilema, ki obstaja v Washingtonu. Namreč, Trumpove pozive k oboroževanju Evropejcev, v skladu s pravili Nata, so zavezniki začeli izpolnjevati pod administracijo Josepha Bidna in ameriška orožarska industrija zdaj posluje odlično.
„To je dobro za Evropo in dobro je za Ameriko,“ je dejal že prej Jens Stoltenberg, Ruttejev predhodnik na položaju v Natu, in dejal, da bo letos več kot dvajset članic zavezništva porabilo več kot dva odstotka svojega BDP-ja za obrambo in da je bilo v zadnjih dveh letih naročenega orožja v vrednosti 140 milijard dolarjev, od tega več kot dve tretjini iz Združenih držav Amerike.
Macronovo ciljanje na gradnjo zmogljivosti v Evropi in avtonomijo za Evropejce morda prisili Trumpa, da ponovno premisli o vprašanju varnosti zaveznikov. Masovni nakup ameriškega orožja s strani zaveznikov je tisto, kar je Trump zahteval v svojem prvem mandatu in zdaj končno dobil.
Vprašanje Ukrajine
Trenutno osrednje vprašanje v odnosu Združenih držav in evropskih zaveznikov je vojna v Ukrajini. Trumpova namera, da ustavi vojno, je še vedno le beseda, saj nikomur ni jasno, kako bo to izvedel, razen če bo Kijev poražen in ponižan.
Poraženost Kijeva ni možnost za Združeno kraljestvo, drugo evropsko jedrsko silo v Natu, vsaj po besedah nekdanjega premierja Borisa Johnsona. Pred nekaj dnevi je dejal, da bi britanski vojaki lahko končali v Ukrajini, če bi Trump ustavil pomoč, saj bi poraz Kijeva privedel do „še večje grožnje na naših mejah, mejah evropske celine, kjerkoli se demokracije spopadajo z Rusijo.“
Željo Londona po zajezitvi širjenja vpliva Moskve na vse načine je Johnson kazal že med svojim premierovanjem. Poleg Združenih držav je London odločilno podprl Kijev pri obrambi v prvih dneh invazije, celo ko največji del evropskih zaveznikov ni verjel, da Rusi pripravljajo napad. Nepopustljivost do kakršnih koli popuščanj Moskvi je pokazal tudi, ko je po začetku vojne prepričal ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, naj ne sprejme miru z Rusijo.
Po trditvah Davida Arahamije iz decembra lani, ki je bil sodelavec Zelenskega in vodja parlamentarne frakcije njune stranke Sluga naroda, sta Ukrajina in Rusija dosegli dogovor o koncu vojne spomladi 2022. na pogajanjih v Turčiji, na katerih je bil pogajalec tudi ta funkcionar. Toda takrat je v Kijev, po trditvah Arahamije, prišel Johnson in Zelenskega prepričal, da je sporazum iz Turčije zavrnil, kar se je na koncu tudi zgodilo.
Johnson ni edini, ki bi poslal vojake v Ukrajino, če bi Rusi prebili ukrajinske črte. Macron je o tem govoril marca letos, ob upoštevanju, da se Trump lahko vrne v Belo hišo.
Varnost stane
Velika vojna v Ukrajini je izrisala novo geopolitično zemljevid Evrope. Vprašanje na Zahodu je, kje se bodo ustavile ruske čete, oziroma kje bodo zaustavljene. Kar bo ostalo na drugi strani fronte, bo postavljeno pod varnostni dežnik Zahoda, s Trumpom ali brez njega, vsaj po Macronovih načrtih.
Tako so se ujemala številna vprašanja, ki se v bistvu lahko strnejo v eno – obramba Evrope pred Moskvo. V okviru tega je vprašanje, ali se bo Evropa zanašala predvsem na svoje ali ameriške vire. Macron želi, da to breme nosijo evropske države, do zdaj pa je uradni Washington prevzel to vlogo.
To resno vprašanje odpira dileme in skriva pasti za Zahod. Kdo bo in kako bo proizvajal napredno orožje in komu ga bo prodajal? Če se bodo evropske sile odločile proizvajati večino tega, kar potrebujejo za svoje oborožene sile, komu bi Washington prodajal tisto, kar proizvedejo ameriška podjetja? Če bi Washington še naprej ostal glavno vzvod v obrambi Evrope, bi se lahko sklepalo, da bo dosedanji trend zbrisal večino evropskih proizvodnih zmogljivosti. In na koncu, če Macronov načrt uspe, ali bi bilo potrebno močno ameriško prisotnost v Evropi?
O teh vprašanjih ni soglasja, saj mnogi dajejo prednost sodelovanju z Washingtonom, poučeni z dosedanjimi izkušnjami. Macronov stari načrt se bo vrnil v ospredje, če bo Trump storil tisto, kar je obljubil. Tako bi tudi najbolj zvesti ameriški zavezniki na vzhodu Evrope morali iz nuje vsaj prisluhniti Macronovim idejam. Zato se bo politika do Ukrajine nadaljevala tudi po koncu vojne, saj se vprašanje varnosti Evrope ne more vezati le na en predsedniški mandat, ne glede na to, ali se opravlja v Parizu ali v Washingtonu.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
