Napisal: Armin Sijamić
Španija je ena od petih držav Evropske unije, ki ne priznava neodvisnosti Kosova. Nova španska vlada, ki jo kot prejšnjo vodi Pedro Sánchez, je bila izglasovana ob podpori separatistov iz Katalonije, Baskije in Galicije, rezultat je političnega dogovora, ki je pretresel Španijo. Ali bo takšna koalicija privedla do sprememb zunanje politike in ali se bo to odrazilo na statusu Kosova?
Ko je Kosovo razglasilo neodvisnost leta 2008, se je začel val priznanj nove države. Vendar pa nekatere države niso priznale Kosova. Ta delitev je prisotna tudi v Evropski uniji in zvezi NATO.
Pet držav Evropske unije ne priznava Kosova kot neodvisne države in se upira pritiskom zaveznic, da to storijo. Slovaška in Romunija ne priznavata neodvisnega Kosova iz strahu, da bi se po poti neodvisnosti podale Madžari v teh dveh državah, Grčija in Ciper zaradi strahu pred zahtevami Turkov na Cipru in možnimi zahtevami Albancev v Grčiji, Španija pa zaradi Kataloncev, Baska in Galicijcev.
Za razliko od drugih štirih držav, kjer se med drugim upira revna periferija bogatejšemu delu države, separatistična gibanja v Španiji izhajajo iz nekaterih najbogatejših delov države, zato je eden njihovih argumentov, da financirajo revne regije in vlado v Madridu.
Pomen Španije
Stališče Madrida je bilo vsa ta leta jasno – unilateralne neodvisnosti Kosova ne bomo priznali. Od razglasitve neodvisnosti Kosova so trije premieri (José Luis Rodríguez Zapatero, Mariano Rajoy in omenjeni Sánchez) imeli enako stališče. Vendar pa bo njihov predhodnik, José María Aznar, ki je bil premier od leta 1996 do 20014, leta 2007 dejal, da morajo „evropske države razumeti, da neodvisnost Kosova ni razkosanje nacionalne države, kakršna Srbija nikoli ni bila, temveč konec procesa razpada Jugoslavije. In da je nujno obrniti list, da se Srbija osvobodi duha, ki jo blokira pri skoku v sodobnost.“
Vendar pa je Španija za Zahod preveč pomembna, da bi se lahko ignoriralo dejstvo, da ta velika in močna država, ki ima vpliv na dvajset držav, v katerih se govori špansko in ki so bile na različne načine povezane z Madridom, ne sledi politiki zavez, katerim pripada. Zato je pridobitev Španije na svojo stran v mednarodnih sporih zelo pomembna. A ne le zaradi tega. Španija je šesta ekonomija Evrope (četrti v EU), sedma vojska zveze NATO in tretja po moči vojna mornarica, petnajsta ekonomija sveta...
Odklanjanje Madrida, da dovoli delovanje separatistom, izhaja iz ustave in zakonov, ki jasno določajo pravice in obveznosti vseh ravni oblasti. Zlom zadnjega poskusa separatizma v Kataloniji leta 2017 je bil demonstracija vladavine prava, voditelji pa so se znašli pod udarom zakona. Toda v okviru dogovora o novi Sánchezovi vladi se bodo vrnili v Španijo in jim bo odpuščena vrsta kaznivih dejanj, za katera se izreka zaporna kazen, že zaprti pa bodo izpuščeni na prostost.
Srbija in Kosovo
Balkan ni niti blizu glavnih tem v španski politiki. Precej oddaljen in reven polotok, z izjemo Turčije, ni pretirano zanimiv niti za velika španska podjetja. Vendar pa stanje na Balkanu ni neznano v Madridu, vsaj ne Sánchezovim vladam, saj je bil nekdanji uslužbenec OHR v Sarajevu in svetovalec pri Združenih narodih med kosovsko krizo leta 1999.
Toda Balkan občasno pride v fokus Madrida. Na primer, predsedovanje Evropski uniji zahteva stališče do dialoga med Srbijo in Kosovom. Poleg tega je vodja evropske diplomacije, Španec Josep Borrell, skupaj s Slovencem Miroslavom Lajčakom, vključen v omenjeni dialog.
Interes za Balkan je Sánchez pokazal tudi lani, ko je obiskal več držav v pripravi na šestmesečno predsedovanje Evropski uniji. Obiskal je Srbijo in Albanijo, ne pa tudi Kosova. „Španija je in bo na strani Srbije v sporu glede Kosova,“ je dejal Sánchez v Beogradu.
V tistih mesecih so beograjski mediji pisali, da Madrid ni pripravljen priznati neodvisnosti Kosova, vendar je pripravljen, na vztrajanje Washingtona, „žmreti“ na članstvo Kosova v zvezi NATO in EU, če to Srbija nekako odobri. To odobritev bi bil sporazum med Beogradom in Prištino, o čemer potekajo pogovori do danes, kljub vsem oviram.
„Nismo edini na svetu, ki ne priznavamo neodvisnosti Kosova… Vendar nismo bolj papeški od samega papeža, zato če Srbija in Kosovo dosežeta sporazum, se mu bomo pridružili,“ je dejal Borrell o stališču Španije, komentirajoč možnost, da Beograd in Priština dosežeta sporazum, ki ga podpirata Washington in Bruselj. Podobno igro v zadnjih mesecih v Prištini igra tudi Grčija.
Namig spremembe stališča?
Realnost, da Kosovo obstaja in da v nekem obsegu sodeluje v mednarodnem političnem, kulturnem ali športnem življenju, je Madrid prisilila, da svoje stališče spreminja in prilagaja. V preteklih letih je Španija zavračala, da bi se Kosovo pojavljalo na mednarodnih forumih, pogojevala svoje sodelovanje s postavljanjem „zvezdice o statusu“ ob imenu Kosova, celo govorilo se je, da med nogometno tekmo dveh reprezentanc niso bili pripravljeni izobesiti zastave in intonirati himne gostov. Premier Rajoy je leta 2018 zapustil sestanek zaradi sodelovanja predstavnikov Kosova.
To se spreminja v korist Kosova, vendar ne tako hitro, kot bi si želeli. Dokaz za to je tudi Sánchezova izjava iz junija lani, da bo podprl vizno liberalizacijo za državljane Kosova, ali prihod predsednice Vjose Osmani v Španijo na vrh Evropske politične skupnosti oktobra letos, kjer je bil tudi predsednik Srbije Aleksandar Vučić.
Iz teh nedavnih potez in napovedi Borrella in Sáncheza se lahko slutiti, da bi Madrid lahko priznal status Kosova na način, kot to stori Beograd, v okviru pogajanj, ki potekajo s Prištino. Dodatno spodbudo bi lahko Sánchez dobil od koalicijskih partnerjev, ki so se že ukvarjali s Kosovom.
Če gre lahko Kosovo...
Sánchezov pakt s separatisti v Španiji so nekateri opisali tudi kot „državni udar“, na ulice mest pa so stopili nezadovoljni državljani. Vendar Sánchez ni popustil, zato je stranka Carlesa Puigdemonta postala koalicijska partnerica, medtem ko je on vodil stranko iz begunstva v Belgiji.
Iz Bruslja, iz Evropskega parlamenta, je Puigdemont maja letos dejal, da je „prihodnost Kosova mednarodno priznanje“ in kritiziral Španijo, ki ni priznala nove države „zaradi razlogov, ki nimajo veze s Kosovom.“ Pred omenjenim referendumom o neodvisnosti, po katerem je pobegnil iz Španije, je v katalonskem parlamentu sprejet zakon, v katerem pozivajo na „nedavne sodbe“ Meddržavnega sodišča pravice, kar je aluzija na spor, ki ga je Srbija izgubila proti Kosovu na omenjenem sodišču leta 2010.
Glede na to, da se ta vzporednica vleče v Španiji, je takratni kosovski premier Ramush Haradinaj aprila 2018 v intervjuju za levičarski El Pais, ki podpira Sánchezovo vlado, dejal, da Kosovo in Katalonija „nimata analogije“ in da je primerjava žalitev za Kosovarje. „V Španiji se spoštujejo človekove in politične pravice“, mi pa smo bili „pod režimom Slobodana Miloševića“, je dejal Haradinaj in poudaril, da Priština „na noben način“ ne bo priznala neodvisnosti Katalonije.
Haradinaj je primer Kosova predstavil kot boj za človekove pravice in svobodo, katalonske težnje po neodvisnosti pa kot izraz nacionalizma Kataloncev. To postavko so iznašali nekateri avtorji v Španiji, celo v sami Kataloniji. Torej, to niso osamljeni glasovi. Stališče bivšega premierja Aznarja, iz konservativne Ljudske stranke, ki je največji rival Sánchezovih socialistov, to dokazuje.
Vendar pa je treba imeti v mislih, da Kosovo ni predmet španske vsakdanje politike in da so takšne razprave redke in pogosto povezane s splošnim odnosom na Zahodu, oziroma stabilnostjo na mejah EU in zveze NATO.
Sánchez, ki je zvest zaveznik Washingtona in proevropsko usmerjen, bi lahko igral na karto geopolitičnih interesov Zahoda. Zato bi v dogovorih med Beogradom in Prištino vsaka beseda lahko bila pomembna, tako da se celoten sporazum „bere med vrsticami“. Na takšnem stališču Španiji, glede na interese te velike države, ne bi mogla zameriti ne Beograd ne Priština.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
