Napisal: Armin Sijamić
Minuli konec tedna so se voditelji številnih zahodnih držav na povabilo britanskega premierja Keira Starmerja zbrali v Londonu, da bi po vrsti nepričakovanih potez ameriškega predsednika Donalda Trumpa poiskali odgovor na rusko agresijo na Ukrajino.
Od konca druge svetovne vojne so Združene države Amerike udarna pest anglosaksonske politike in politike Zahoda. Od takrat do letošnjega leta je bil Washington kraj, kjer se je kovala politika, ki naj bi, poenostavljeno rečeno, čim bolj zmanjšala vpliv Moskve izven Rusije.
Do razpada ZSSR se je težišče te politike spreminjalo. V prvih letih po drugi svetovni vojni je bil poudarek na Evropi in šlo je za to, da ruski tanki iz vzhodne in srednje Evrope ne prodrejo do Atlantika. Z leti je skoraj ves svet postal prizorišče spopada kapitalizma in komunizma, Washingtona in Moskve, Evropo pa je delila „železna zavesa“.
Vzhodna Evropa in London
V zadnjih letih se stvari spreminjajo. Del svetovne pozornice je prevzela Kitajska, nekatera stara ruska oporišča (na primer Varšava ali Praga) pa so trajno spremenila stran. Vendar pa se je ob ruskih mejah začela drama, ki že desetletje drži Moskvo in Zahod na nasprotnih straneh.
Ruska agresija na Ukrajino februarja 2022. je nadaljevanje vojne na vzhodu te države in priključitve Krima leta 2014. Zdaj so v igri tudi druge stvari, saj je Trump pretresel zavezniške odnose na Zahodu. Poenostavljeno rečeno, Trump ideji zajezitve Rusije ne posveča pretirane pozornosti, saj se namerava ukvarjati s Kitajsko, tako kot je to počel v svojem prvem mandatu.
Toda uradni London ima drugačne načrte. Vsak poskus Rusije, da bi se prebila proti evropskim toplim morjem in proti osrednjemu delu celine, v Londonu sproži alarme. In če bi London poskušal širiti vpliv proti ruskim mejam, bi Moskva žestoko odgovorila, kar je nazadnje občutila Ukrajina v nameri, da se približa Natu in se oddalji od Rusije.
Zgodovina odnosov med Londonom in Moskvo je zaznamovala nekatere najpomembnejše procese v Evropi, zato sta se prestolnici neposredno in preko posrednikov bojevali, pomagali rivalom na škodo druge strani, včasih pa sta skupaj risali cone vpliva. Tudi zavezništva v vojnah proti tretjim državam niso spremenila postavitve, da London in Moskva geopolitične načrte nasprotne strani obravnavata kot nevarnost.
Od začetka vojne v Ukrajini je London na strani Kijeva. London namenja ogromna sredstva ukrajinski vojski, pošilja orožje, usposablja ukrajinske enote, izvaja diplomatski pritisk na Rusijo ...
Moskva tega ni pozabila. Ruski propagandisti so večkrat ponovili, da je v primeru vojne med Natom in Rusijo treba najprej ciljati na London, ruski mediji pa so prikazovali simulacije jedrskega udara na britansko otočje, aktiviranje bomb, ki bi povzročile cunami in uničile britanska mesta, dvomili v sposobnosti britanske vojske ...
Morda je največja žalitev za London javni poziv Moskve Washingtonu, naj mir v Ukrajini dogovorita brez Evropejcev, še posebej brez Britancev. V teh ruskih nastopih se interesom Londona ne pripisuje nobena pozornost, britanska politika pa se obravnava kot konfliktna.
Londonski vrh
Kljub vsem pretrpljenim udarcem in Trumpovi neodločnosti London ni opustil boja proti Rusiji. Koliko je ta politika ukoreninjena v britanski politični establišment, priča tudi nagovor Borisa Johnsona parlamentu, tik preden je zapustil premierski položaj. Med nasveti, ki jih je dal naslednikom o vodenju države, je posebej poudaril, da ne smejo zapustiti Ukrajine.
Nedeljski vrh je bil potrditev, da se tudi laburisti držijo navodil konzervativca Johnsona. Britanci kot mojstri protokola so pazili na najpomembnejše podrobnosti, od podpore ukrajinskemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu, po prepiru s Trumpom v Beli hiši, do sprejema in razporeda za povabljene na vrh. „Koalicija voljnih“ je bila zbrana na dveh straneh mize, med njimi pa sta kot predsedujoča sedela Starmer, Zelenski in francoski predsednik Emmanuel Macron.
Koliko je Ukrajina pomembna Londonu, kažejo tudi Starmerjeve besede, da se to dogaja „enkrat v generaciji“, vso težo problema pa je strnil s slikovito izjavo poljskega premierja Donalda Tuska – „To je paradoks, poslušajte, kako zveni: 500 milijonov Evropejcev prosi 300 milijonov Američanov, naj jih zaščitijo pred 140 milijoni Rusov. Če znaš šteti – računaj nase!“
S vrha je bilo sporočeno, da se Kijev ne bo predal Rusiji in da bodo prisotni pomagali v tem boju, čeprav se mnogi niso zavezali, kakšna bi lahko bila ta pomoč. Na neformalnem sestanku so bili poleg omenjenih predsedujočih in poljskega premierja prisotni voditelji držav in vlad Italije, Nemčije, Španije, Norveške, Finske, Švedske, Danske, Romunije, Češke, Nizozemske, Kanade, vodje Evropske unije, generalni sekretar Nata in turški zunanji minister.
Starmer in Macron trdita, da mir v Ukrajini ni mogoč brez sodelovanja Kijeva in Evrope, in od Trumpa zahtevata, naj ju pripelje za mizo z Rusi. V zameno bosta Združeno kraljestvo in Francija poskušali prevzeti del bremena obrambe Ukrajine, pri čemer se bosta opirala na evropske zmogljivosti.
„Danes smo na zgodovinski prelomnici,“ je sporočil Starmer iz Londona in pojasnil, da „mora Evropa prevzeti breme“ in nato dobiti podporo Združenih držav Amerike. Z drugimi besedami, nadaljevati politiko, ki jo je zasnovala administracija Josepha Bidna, za katero Trump nima časa. Trumpovi pozivi, naj se Evropa začne oboroževati, dosegajo evropske voditelje, vendar ne dovolj hitro.
Januarja je Tusk sporočil, da je „čas udobja minil“ in pozval Evropejce, naj okrepijo svoje vojaške zmogljivosti. Tusk je eden od evropskih voditeljev, ki je natančno povzel evropske težave in pokazal, kam bi se morala celina premikati, če želi okrepiti svoj položaj glede na Rusijo. Iz Londona, s omenjenega vrha, je sporočil, da imata Evropa in Ukrajina 2,6 milijona vojakov v primerjavi z 1,1 milijona ruskih, da imata Evropejci 2.091 bojnih letal, Rusi pa 1.224, ter da imajo Evropejci 14.400 kosov artilerije v primerjavi z 5.157 ruskimi. Z drugimi besedami, kvantiteta je na strani Evrope.
Vendar pa je pomembnejše od teh številk omenjeno Tuskovo razmišljanje o „paradoksu“, da 500 milijonov Evropejcev išče zaščito od 300 milijonov Američanov proti 140 milijonom Rusov. Kako je Evropa prišla v takšen položaj in kdo je za to kriv, je najpomembnejše vprašanje. Če Tusk ali Starmer poznata odgovor, bosta verjetno našla tudi način, da Evropa okrepi. Do takrat bo tudi najboljša namera Londona, da pomaga Kijevu, odvisna od volje in moči Washingtona ter enotnosti Evropejcev v strahu pred Rusijo.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
