Črna Gora v minulem letu: Blodnje med bruseljskim optimizmom in notranjimi krizami

Napisala: Nevena Kovačević

Malokdo bi rekel, da je bilo minulo leto v Črni Gori burno. Skratka, zaznamovale so ga politične napetosti, ki so vse pozitivnejše signale iz Bruslja pahnile v ozadje. Medtem ko so se vrstile populistične obljube, bahavost politikov in nova zadolževanja države, se je poglobila kriza javnih financ.

Kljub temu sta nemarnost, popolna odsotnost empatije in nedopustna neodgovornost varnostnega sektorja največja razloga za skrb, saj so mnoga boleča vprašanja, zlasti glede masakra na Cetinju s začetka leta, ostala nerazrešena. Enakemu kolapsu institucionalne odgovornosti je bila črnogorska javnost priča tudi glede divjajočega nacionalsocializma, šovinizma, sovražnega govora, slavljenja vojnih zločincev ter kvizlinških in kolaboracionističnih formacij, pojavov, ki so žal konstanta in del vsakdana v državi, ki v skladu z deklarativno retoriko oblasti z veliko hitrostjo drvi proti Evropski uniji.

Leto so do zadnjega dne zaznamovali različni vidiki blokad, nezadovoljstvo državljanov, ki ga je spremljala molk institucij ali le občasni odzivi kot izraz nekakšnega omamljanja javnosti, ter manirsko prelaganje pristojnosti z ene veje oblasti na drugo, z enega resorja na drugega. V nadaljevanju vam predstavljamo pregled ključnih dogodkov v letu 2025 in kratek analitični osvrt glede pričakovanj v tekočem letu.

Protesti, neizpolnjene zahteve in neutemeljeno ciljanje

Začetek leta je zaznamovala tragedija, ki mu je hkrati pustila neizbrisen pečat. Prvega januarja je Aleksandar Martinović na Cetinju ubil 13 sokrajanov, med njimi tudi dva otroka. To je bil drugi masaker na Cetinju, po zločinu, ki ga je avgusta 2022 v Medovini zagrešil Vuk Borilović, kakršnih Črna Gora v mirnodobnih razmerah zagotovo ne pomni. To je bila tudi nova potrditev nesposobnosti varnostnih služb za pravočasno ukrepanje in ustrezno komunikacijo v kriznih situacijah.

Namesto tega so se vrstile polinformacije, in ko si je Martinović po večurnem iskanju sodil v glavo, nas je notranji minister Danilo Šaranović prepričeval, da je bila reakcija policije učinkovita, in nam naročil, naj se vrnemo k normalnemu življenju. Ker se vodstva varnostnega sektorja niso potrudila niti, da bi se pojavila na komemoraciji žrtvam, je bes državljanov in državljank dosegel vrhunec. Ustanovljena je bila študentska skupina Kamo sjutra, ki je organizirala več množičnih protestov. Nato so sledile blokade prometnic, nato spontana zborovanja državljanov po vsej Črni Gori.

Zahteve so bile jasne, ključne pa so se nanašale na odstop notranjega ministra Šaranovića in koordinatorja varnostnih služb ter podpredsednika vlade Alekse Bečića. Medtem so se Bečićeve Demokrate, ki vodijo varnostni sektor, ukvarjale s preštevanjem udeležencev protestov in njihovimi povezavami s prejšnjo oblastjo, spini, dezinformacijami in kriminalizacijo, s katero so študentom risali tarče, da bi protestom, ki so se jih udeležili tudi člani družin žrtev, pripisali politično obarvanost. Oblast, na čelu s premierjem Spajićem, ni upoštevala naslovljenih zahtev glede kadrovskih sprememb, niti mnogih drugih, ki so bili poleg protestov premierju poslani tudi iz občinskega sveta Cetinja.

Po večmesečnem etiketiranju so študentje aprila javnost obvestili, da njihov boj ni uspel, z sporočilom, da je bil dejansko politično razvrednoten, in da zato prekinjajo svoje delovanje, pri čemer je pomembno omeniti tudi, da je del njih vložil prijavo zoper Demokrate zaradi povezovanja s kriminalnimi strukturami. Vendar pa se protesti s tem niso končali. Skupina državljanov, na čelu z Vesno Pejović, ki je v prvem masakru izgubila hčerko in vnuka Marka in Mašana, je več kot deset mesecev z vsakodnevnimi zborovanji na Kruševem ždrelu pozivala k pravici in odgovornosti. Celo Markov in Mašanov zakon, kljub sproženi pobudi in obljubam oblasti, še vedno ni sprejet. Protesti na Kruševem ždrelu so bili nedavno začasno ustavljeni.

Budvanska saga

V budvanskem parlamentu je januarja vladalo kaotično stanje. Odborniki koalicije Za prihodnost Budve, s podporo Gibanja Evropa zdaj in Demokratov, niso dovoljevali sklicevanja sej. Nosilec liste Budva naš grad, sicer odcepljenega krila Nove srbske demokracije, Nikola Jovanović, je trdil, da lahko pride do prelivanja krvi, in da policija ni zaščitila odbornikov pred prisotnostjo sumljivih oseb v občinski stavbi, za eskalacijo pa je obtoževal Andrijo Mandića. Pritiski na Jovanovića niso obrodili sadov, tako da je končno oblikovana večina, ki jo poleg njegovega gibanja sestavljajo Evropska zveza, URA in Demokratska stranka socialistov.

V Beranah so oblast ponovno oblikovali ZBCG, SNP, PES in Demokrati, za predsednika občine pa je bil izvoljen Đole Lutovac iz PES-a.

Čestitke Spajića in Mandića Trumpu

Namesto odgovorov na zahteve državljanov in pisma študentov je premier hitro pozabil na masakr na Cetinju. Iz uradnega avtomobila, sebe razglašajoč za črička, je evforično zapeljal „Good bless the USA“, vesel ob inavguraciji Donalda Trumpa. Naivni bi rekli, da Spajić nezavedno podpira antievropsko usmerjenega voditelja. Analitično, bolj sem nagnjena k prepričanju, da se je Spajić vendarle zavedal Trumpove nestrpnosti do EU in morebitnega skorajšnjega spopada, vendar je moral najti viralni manever za blaženje razmer v državi. Andrija Mandić je Trumpa imenoval za svetilnik, sporočajoč, da se začenja zlata doba Amerike, kar od trdnega rusofila sploh ni presenetljivo.

Bojkot skupščine, kazni za opozicijo in posredovanje delegacije EU

Po protiustavni odločitvi ustavnega odbora o upokojitvi sodnice Dragane Đuranović, sprejeti konec decembra 2024, opozicija leto začenja z bojkotom državnega parlamenta. Obkrožali so Mandića, mu niso dovolili sklicevati sej, na kar je on odgovoril s kazenskimi ukrepi, skrajni ukrep pa je bil petnajstdnevno izključitev opozicijskih poslank in poslancev iz skupščine. Blokada se je končala marca. Po več sestankih veleposlanika EU v Črni Gori Johana Satlerja s premierjem in voditelji Demokratske stranke socialistov, Evropske zveze in Hrvaške državljanske pobude – je bil dosežen dogovor med oblastjo in opozicijo, da je treba glede primera sodnice Đuranović zahtevati mnenje Beneške komisije.

Bojkot nakupov Spajića in kongres DPS-a

Čeprav smo od poslancev PES v skupščini poslušali teze, da kupna moč ne obstaja, in da zato ne moremo govoriti o inflaciji, je njen rast postajal vse bolj očiten. Spajić se je v svojem desno-populističnem maniru pridružil kampanji bojkotiranja nakupov, ki ni prinesla nobenega učinka, temveč se je rast cen vrtoglavo nadaljevala.

Na kongresu DPS, ki je potekal februarja, je bil Danijel Živković uradno izvoljen za predsednika stranke, Milu Đukanoviću pa je bila dodeljena funkcija častnega predsednika DPS-a.

V Šavniku in Kotorju brez sprememb

Na elektronski seji, ki je potekala februarja, je bil Jugoslav Jakić ponovno izvoljen za predsednika občine Šavnik. Privrženci strank državne oblasti izražajo upor zaradi ponovne izvolitve Jakića z blokado šavniške magistrale, podprti s strani nekaterih poslancev in ministrov. Spomnimo, volitve v tej občini, ki so se začele oktobra 2022, se do danes niso končale.

Čeprav se volilni proces v Kotorju ni končal, saj se je čakalo na odgovor ustavnega sodišča na pritožbo DPS, je bil Vladimir Jokić iz Demokratov marca ponovno izvoljen za predsednika občine.

Vlast je podpirala Vučića, opozicija pod udarom BIA-e

Daleč od tega, da bi bila tukajšnja oblast ravnodušna glede krize v Srbiji. Poslanci in funkcionerji ZBCG so eksplicitno podpirali Vučića in laži o obarvani revoluciji, tako skozi javni diskurz kot skozi udeležbo na dogodkih in proslavah v njegovi režiji. Saj – bilo je treba priskočiti na pomoč voditelju, ki je preživljal najtežje dni svoje diktature. Nasprotno, poslanik DPS Ivan Vuković je bil priveden na zaslišanje BIA, saj je na dan množičnega protesta v Beogradu 15. marca iz zasebnih razlogov bival v tem mestu, večer pred tem pa je poslal kratko sporočilo v podporo študentom.

Glede odnosov s Hrvaško so se variacije nadaljevale. Čeprav je bil po dvostranskih posvetovanjih premierja Spajića in ministra Ibrahimovića s hrvaškimi uradniki ugotovljen napredek, je preostala oblast nadaljevala s provokacijami, kot je bila tista, ko je obrambni minister Dragan Krapović predstavil značke s ladjo Jadran, katere lastništvo je dolgoletni predmet spora med državama, kar je povzročilo ostre odzive uradnega Zagreba. Hrvaška je nedavno oblikovala tudi posebno komisijo, ki se bo ukvarjala z vprašanjem šolske ladje Jadran.

Ta tekst ne bi bil popoln brez spomina na ostre odzive Andrija Mandića in Milana Kneževića po sodbi Miloradu Dodiku. Primerjali so omenjeno sodbo s primerom, znanim kot državni udar, širili laži o preganjanju regionalnih voditeljev srbskega naroda, natančneje, srbskega sveta.

Nato so odšli v Banja Luko, da bi se srečali z Dodikom in ga podprli ne le z besedami, temveč tudi z dejanji.

Mandić razglašen za nezaželenega na Cetinju, nato pa kršil zakon

Na karnevalu v Kotorju je bila simbolično sežgana lutka z likom Andrija Mandića. Marca je župan Cetinja Nikola Đurašković poslal pismo Mandiću, v katerem mu sporoča, naj ne prihaja v prestolnico, saj naj bi bilo v teh dneh sklicano prvo redno spomladansko zasedanje skupščine. Razlog je bil, da je skupščina prestolnice Mandića razglasila za nezaželenega na Cetinju, od njega pa je bilo zahtevano, naj se opraviči za žalitve na račun Cetinja, kot so tiste, da je to majhna vas pod Lovćenom, da si ne zasluži statusa prestolnice in podobne, česar on, kot je bilo pričakovati, ni storil. Za Mandića je bila enostavnejša rešitev, da krši zakon, kot je bil vajen, in da prvo redno zasedanje skupščine namesto na Cetinju skliče v Podgorici.

Premierske ure vse redkejše, ena je minila brez vprašanj opozicije

Konec marca je potekala premierska seja, lahko bi rekli, za anale. Namreč, opozicija je bila pod Mandićevimi sankcijami, brez pravice do postavljanja vprašanj. Naslednje mesece se je Spajić vse redkeje pojavljal v skupščini, s čimer je bila premierska seja kot nadzorni mehanizem dejansko razvrednotena. In ko se je pojavil, se je Spajić, v najmanjšo roko, obnašal skrajno neprimerno, se udarjal po čelu za viralne posnetke in podobno. Enkrat je celo zavrnil odgovarjanje na vprašanja opozicijskih poslancev, temveč se je nesramno smejal med njihovimi nagovori, čeprav je bil v državi razglašen dan žalosti.

Sporazum z Emirati in protesti lokalne skupnosti

Brez posvetovanja z lokalno skupnostjo je Spajić slavnostno predstavil načrt velikanskega turističnega kompleksa v zaledju Ulcinjske plaže. Sledili so protesti in močan upor lokalne skupnosti, pa tudi dvomi strokovne javnosti. Čeprav je Spajić napovedoval naložbo v vrednosti 35 milijard, je investitor Mohamed Alabar sporočil, da je načrtovana naložba le 2,5 milijarde. Po protestih in vrsti razprav na skupščinskih odborih so poslanci pozno zvečer, netransparentno, po hitrem postopku, in to brez pojasnila razlogov za nujnost, sprejeli zakone o potrditvi sporazuma z ZAE. Od naložb ni bilo sledu, ostajajo pa dvomi o korupciji, ter obtožbe o kršitvi ustave, s tem pa razvrednotenje pravnega reda in ogrožanje načela enakosti pri javnih razpisih.

Predsednik države Jakov Milatović je pozival k preverjanju kazenske odgovornosti. Iz PES so med drugim nekdanjemu voditelju odgovorili z opazko, naj preneha z ogrožanjem nacionalnih interesov.

V Nikšiću in Herceg Novem enaka postvolilna postavitev

Lokalne volitve v Nikšiću in Herceg Novem so potekale sredi aprila. Marko Kovačević in Stevan Katić sta ostala na čelnih občinskih položajih. Čeprav so šlo za izjemno pomembne volilne procese, se je del opozicije, konkretno DPS, po običaju zanašal na tradicionalno volilno telo, zdi se, brez zanimanja, da bi celo v tem segmentu povrnili izgubljeno zaupanje lastnih razočaranih volivcev.

S tem je fašistična oblast le okrepila Gibanje Evropa zdaj, Nikšić pa je medtem izbran za evropsko prestolnico kulture, čeprav namesto kulturnih vsebin prevladujejo revizionistične, pročetniške in primitivne prireditve, v središče katerih so se spremenile nekoč slavne kulturne ustanove mesta pod Trebjesom.

Aretacija Mandićevega nečaka in pobuda za njegovo razrešitev

Aprila sta bila v središču Podgorice, v streljanju, ki se je zgodilo zgodaj zjutraj, ranjeni dve osebi. Osumljen je Danilo Mandić, nečak Andrija Mandića in član njegovega spremstva, ki je, kot je bilo sporočeno, v tistem trenutku upravljal službeno vozilo skupščine. Kot se je kasneje izkazalo, Danilo Mandić ni bil zaposlen v skupščini, niti v upravi policije, po nobeni podlagi. Zato se je pojavilo vprašanje – kdo je Mandićevemu nečaku dal dovoljenje za upravljanje službenega vozila, ter na kakšen način je stric sploh lahko postavil za člana svojega spremstva, brez pogodbe in potrdila o delovni angažiranosti. Zoper Danila Mandića poteka sodni proces, še vedno se vrstijo različne različice istega dogodka, ter protislovne izjave prič, oziroma obeh ranjenih, celo sama obtožnica je bila večkrat spremenjena. Na koncu, namesto za poskus umora, je Mandić obtožen za krajo službenega vozila in povzročitev splošne nevarnosti. Po streljanju je opozicija sprožila pobudo, v kateri navaja več razlogov za razrešitev predsednika skupščine.

Vendar pa so, kot je bilo pričakovati, poslanci večine ostali zvesti Mandiću, medtem ko Bošnjaška stranka ni niti prisostvovala glasovanju. Paradoksalno, marca 2024 so poslanci BS glasovali za razrešitev Mandića, čeprav se jim je Milan Knežević prisegel, da če bodo glasovali, ne bodo z njimi vstopili v vlado. Danes so del iste večine in iz udobnih foteljev grozijo z rdečimi črtami.

Mandić je praznoval dan zmage v veleposlaništvu Rusije, oblast je poskušala skriti informacije o zadolževanju. Med majem je častni predsednik SDP Ranko Krivokapić postal svetovalec Ervina Ibrahimovića.

Andrija Mandić je z veseljem prisostvoval proslavi dneva zmage, sprejem pa je organiziralo veleposlaništvo Rusije, s čimer je, za razliko od evropskega Andrija z zahodnih turnej, vendarle dokazal zvestobo Moskvi.

Vlada je po objavi informacije, da so marca državo in državljane zadolžili za dodatnih 850 milijard evrov, med majem prišla do genialne ideje – prepovedati objavljanje informacij, podatkov in ocen, ki se nanašajo na zadolževanje.

Glede na kontroverze, povezane s koncesijo za Aerodrome Črne Gore, različna ocenjevanja razpisne komisije, spore znotraj vlade, sodne procese, so Aerodromi ostali v lasti države, njihova usoda pa negotova.

Kompromitacija najpomembnejše državne nagrade

Po Ivanu Vukoviću je BIA nekaj mesecev kasneje zasliševala tudi režiserja Danila Marunovića. Andrija Mandić je javno podpiral afirmacijo zlikovcev Pavla Đurišića in Dragoljuba Mihailovića.

Med prejemniki najpomembnejše državne nagrade so bili v tistih dneh negator črnogorske nacije, in kot se je kasneje izkazalo, lažni avtor, lažne knjige Bećir Vuković. Sledile so obtožbe o ponarejanju, ki jih je del žirije zavestno pogoltnil, kršeč zakon, verzi, ki so kasneje nekako vendarle prišli v javnost, pa so še dodatno omadeževali najpomembnejše državno priznanje. Medtem ko je Andrija Mandić podeljeval nagrado Vukoviću, je 8. julija pred Vilo Gorica potekalo nenasilno protestno zborovanje.

Mirne demonstrante so dušili s poprom, s katerim jih je policija, brez kakršnegakoli povoda, zasipala. Decembra je bil namesto uslužbencev, ki so uporabili silo za zatiranje državljanskega protesta, kazensko preganjanih 35 udeležencev, med njimi ugledni intelektualci, umetniki, državljanski aktivisti, in kar je najbolj paradoksalno, članica sveta za državljansko kontrolo dela policije, ki je prav v tej vlogi prisostvovala zborovanju. Spomnimo, da je črnogorski kitarist Miloš Karadaglić zaradi nezaslišanega škandala zavrnil prejeti Trinaestojulsko nagrado. Na dan državnosti, 13. julija, je župan Podgorice Saša Mujović na Gorici naletel na žvižge zaradi protidržavnih stališč in koaliranja s fašisti, zato je opustil govor pri spomeniku Partizanu borcu.

Napad na župana Budve

Na poletnem kongresu Građanskega gibanja URA je bil Dritan Abazović ponovno izvoljen za vodjo stranke. Hkrati pa parlamentarna večina poskuša izglasovati antidemokratične spremembe zakona o javnih zborovanjih, kar je med drugim razlagano tudi kot poskus zaustavitve protestov na Kruševem ždrelu. Po uporu nevladnega sektorja, državljanskih aktivistov in preostale strokovne javnosti, so bile spremembe umaknjene iz skupščinske procedure.

Julija je bil napaden župan Budve Nikola Jovanović, po čemer je končal v bolnišnici. Napadalci so bili blizu Nove srbske demokracije, eden od njih pa je bil v imenu omenjene stranke v upravnem odboru podjetja Morsko dobro. Po izhodu iz bolnišnice je Jovanović sporočil, da za brutalnim napadom nanj stoji neposredno Andrija Mandić. Zaradi vrste umorov na črnogorskih ulicah so bili državljani v strahu, vendar so bili pozivi k razrešitvam v varnostnem sektorju zaman.

Volilna reforma in spor znotraj večine na seji skupščine

Še en absurden predlog je prišel od ministra za urbanizem in prostorsko načrtovanje Slavena Radunovića – razpisati referendum v Boki o statusu Kotora pod zaščito Unesca. Hkrati je v skupščini potekalo srečanje voditeljev ZBCG in SNPA s predstavniki Albanske fronte, ki je bilo razglašeno za zgodovinsko, v znamenje sprave med albanskim in srbskim narodom.

V skupščini je bil dosežen soglasje med oblastjo in opozicijo glede dela volilne reforme, ki se nanaša na izvedbo vseh lokalnih volitev na isti dan, prve pa bodo sledile prihodnje leto, ko nas čakajo tudi parlamentarne volitve. Med zaključno julijsko sejo je prišlo do burnega vrelišča ozračja znotraj večine. Najprej so bili BS in PES vzdržani glede predloga ZBCG, ki se je nanašal na spremembe zakona o amnestiji. Nato so se iz ZBCG odzvali z vzdržanostjo, ko se je glasovalo o zelo spornih zakonih o Agenciji za nacionalno varnost in notranje zadeve. Andrija Mandić je sejo zaključil s sporočilom, da je treba preveriti vsa partnerstva znotraj večine, da je Spajić talentiran politik, vendar ga mnogi iz njegove stranke ne razumejo.

Milatović in Đeljošaj na sodišču

Potem ko je predsednik Jakov Milatović vrnil skupščini zakon o nepremičninskem davku, je objavil zasebno komunikacijo z ministrom za gospodarski razvoj Nikom Đeljošajem, ki mu je med drugim sporočil, da pričakuje reakcijo Albancev kot še nikoli, in da tako sramotno govori s tistimi, s katerimi je navajen. Nato je sledil sodni proces, ki ga je sprožil Milatović, češ da mu je Đeljošaj grozil.

Spomenik Đurišiću ostaja uganka

V Gornjem zaostru pri Beranih je bil odkrit spomenik zlikovcu Pavlu Đurišiću, odkritja pa so se udeležili duhovniki srbske cerkve, politiki in državljani, ki so ljubitelji tistih, ki so zagrešili najhujša zla v imenu fašističnih okupatorjev. Ob tej priložnosti so bili verbalno in fizično napadeni novinarji in fotoreporterji Pobjede in Vijesti, polomljena jim je oprema, cerkveni dostojanstveniki pa so mirno opazovali izživljanje četniških privržencev nad njimi. Spomenik je bil po odkritju premeščen v lokalno cerkev, nato v samostan Đurđevi Stupovi, vendar do danes nihče, razen verjetno dveh metropolitov srbske cerkve Joanikija in Metodija, ne ve, ali noče vedeti, kje se nahaja bronasti kip, varnostne službe pa se niti ne trudijo, da bi ga našle.

Neizpolnjene obljube o kanaderjih in kaos s požari

Poletje je zaznamovala tudi najhujša požarna sezona v novejši zgodovini. Najbolj kritično je bilo v okolici Podgorice, natančneje v Piperih in Kučih. Vojska, gasilske službe in številne ekipe iz sosednjih in tujih držav so se več dni borile za rešitev človeških življenj in njihovih domov. Na žalost je 12. avgusta med to borbo umrl vojak Dejan Božović. Medtem ko so na račun oblasti prihajala vprašanja – kje so kanaderji, ki jih je obljubil Spajić, je oblast obtoževala DPS za prodajo kanaderjev v času SFRJ, ko se je o vsem odločalo iz beograjske, Miloševićeve centrale. Medtem ko se je javnost spraševala – kje so voditelji oblasti, medtem ko država gori, je vlada na telefonski seji sprejela Prostorsko-urbanistični načrt glavnega mesta, po predhodni prekinitvi javne razprave in burnih odzivih glede njegove vsebine. Prav ta dokument je povzročil vrsto turbulenc, od Botuna do Zabjela.

Novo cepljenje SNP-ja

Na kongresu SNP-ja, po javnih prepirih, pride do petega cepljenja od ustanovitve stranke. Vladimir Joković je tretjič izvoljen za predsednika stranke, del članstva, na čelu z Dragoslavom Šćekićem, pa ustanovi Gibanje narodnega zaupanja. Takšna odločitev je povzročila razrešitev Šćekića s funkcije ministra za šport in mlade, zadnji dan leta 2025.

Zapletanje situacije okoli gradnje kolektorja v Botunu

Že po sprejetju Prostorsko-urbanističnega načrta glavnega mesta postane vprašanje gradnje čistilne naprave za odpadne vode v vasi Botun v Zeti pereča tema. Ker je pritisk delegacije EU naraščal, saj so se roki bližali koncu, prostora za spremembo lokacije pa ni bilo, so se povečevale tudi trenja znotraj večine. Vendar pa je paradoks v tem, da je stranka Milana Kneževića, ki se je od začetka protivila gradnji naprave, glasovala za štiri različne dokumente, v katerih je bil projekt gradnje vrisan in predvidena sredstva za njegovo izvedbo. Knežević je neštetokrat grozil z izstopom iz lokalne in državne oblasti, špekuliralo pa se je, da je celo župan Podgorice od Spajića zahteval, naj DNP izloči iz oblasti.

Knežević ni zapustil oblasti, temveč je vodil proteste Botunjancev, ki so rezultirali v referendumu v Zeti. Sestanki s predstavniki vlade ter vrsta zagotovil niso prispevali k umiritvi napetosti. Nasprotno. 30. decembra, pred zoro, je s posredovanjem policije izbruhnil kaos. Aretiranih je bilo 54 oseb, med njimi tudi predsednik občine Zeta Mihailo Asanović. Milan Knežević je v nekem trenutku filmsko vstopil v policijsko marico, zahtevajoč, da ga skupaj z ostalimi državljani odpeljejo v center za varnost. Čeprav se je Knežević skorajda sam aretiral, je nad njegovo usodo zajokala celotna državna vrh Srbije, skupaj z Vučićevimi medijskimi kerberi. Policisti so trdili, da marica ni v funkciji, Knežević pa je, potem ko so bili vsi odpeljani Zećani izpuščeni iz vozila, samovoljno izstopil. Sledila je blokada krožišča proti letališču, ki je trajala več ur, nadaljevala pa se je tudi naslednji dan. Med premiersko sejo je Mandić sporočil Spajiću, da se rdeče črte, ki so bile razmaknjene, ožijo, in da nima 41 poslancev, Spajić pa je pohvalil reakcijo policije in čestital ob začetku gradnje naprave. Zadnji dan leta 2025 je Knežević napovedoval, da bo novo leto pričakal z Zećani, grozilo se je z blokado celotne Podgorice, celo s prelivanja krvi, Mandić pa je zaradi situacije v Zeti prekinil zasedanje skupščine. Po čakanju premierja na letališču je Knežević pozval državljane, naj se razidejo. Iz DNP so sporočili, da bo Knežević po praznikih na predsedstvu sprožil izstop iz lokalne in državne oblasti, in da bo, če organi stranke tega ne bodo sprejeli, odstopil s funkcije vodje stranke, sam pa je napovedal tudi zapustitev „krvave“ vlade.

Reklo bi se, kot vsaka Kneževićeva obljuba, novoletna poslastica za volivce.

Šovinizem in lov na Turke

Šovinistično divjanje v Podgorici se je začelo poleti, s prekinitvijo filma roda Isje Ćosje med predvajanjem na Džada film festu v podgoriškem naselju Zabjelo, samo zato, ker je bil film predvajan v albanskem jeziku. Skupina, ki je prekinila projekcijo, do danes ni bila identificirana, niti procesuirana.

Oktobra smo bili priča vrsti mučnih večerov in še mučnejših prizorov. O lovu na turške državljane smo podrobno pisali, vendar je treba spomniti na nekaj dejstev. Vse se je začelo z narativom o sto tisoč Turkih v Črni Gori. Po incidentu na Zabjelu je bila plasirana dezinformacija, da so akterji turški državljani, kasneje pa se je izkazalo, da gre za Azerbajdžance. Organiziranih je bilo več domnevno protimigrantskih, dejansko pa protiturških zborovanj. Njihova vozila in avtomobili po vsej Črni Gori so bili zažgani in demolirani, z zborovanj pa se je skandiralo ubij Turka, ubij, zakolji, da Turka ni, medtem ko so se policisti obnašali kot pasivni opazovalci. Premier je hitro napovedal ukinitev viznega režima za turške državljane. Čeprav se je kmalu izkazalo, da turški državljani nimajo nobene zveze z incidentom na Zabjelu, je bila odločitev o ponovni uvedbi viznega režima sprejeta šele nedavno. Medtem ko je župan Podgorice molčal, je Boris Bogdanović iz Demokratov širil ksenofobijo z objavljanjem fotografij Turkov, pribitih ob zid. Čeprav je bilo za las izognjeno veliko bolj nevarnemu scenariju, in smo bili priča ksenofobnemu izlivu, ki kaže na resne družbene anomalije, je lažje ravnati v skladu s pregovorom – vsakega čuda tri dni dovolj, saj tudi državljani, tako kot oblast, prepogosto izbirajo kratko pamet.

Da so črnogorski navijači vendarle na pravi strani, so še enkrat pokazali med novembrsko nogometno tekmo med reprezentacijama Hrvaške in Črne Gore. Namreč, ko se je s tribun gostov zaslišal klic ubij Srbina, so črnogorski navijači odgovorili z zgodovinskim sloganom „ustaše, četniki, skupaj ste bežali“.

Igre okoli ustavnega sodišča

Kljub opozorilom iz Bruslja poslanci septembra sprva niso niti sprejeli dnevnega reda, na katerem je bila točka za izvolitev sodnikov ustavnega sodišča. Oktobra je bil dnevni red sprejet, vendar pa niti dva kandidata, ki ju je predlagala parlamentarna večina, Mirjana Radović in Jovan Jovanović, niti kandidatka predsednika države Mirjana Vučinić v prvem krogu nista dobila potrebne podpore. V drugem krogu, po vrstnem redu glasovanja, ki ga je natančno načrtoval Mandić, je bil izvoljen le Jovanović, favorit koalicije ZBCG. Konec decembra je potekel mandat tudi sodnici Desanki Lopičić, zadnji dan leta 2025 pa je bil v parlamentu za sodnika US izvoljen Nikola Mugoša, medtem ko drugi kandidat predsednika države Predrag Krstonijević v prvem krogu glasovanja ni dobil podpore.

Jesen je zaznamovala tudi skrb Bošnjaške stranke, iz katere so postavljali vprašanje, ali so Pljevlja v Črni Gori, kot da bi bili nacionalistični izpadi Darija Vraneša novost in neznanka. Minister za obrambo Dragan Krapović je nadaljeval obračun z nepodobnimi mediji s poskusom, da jim prepove udeležbo na tiskovnih konferencah.

Kljub bruseljskemu in domačemu optimizmu, raziskave takrat in zdaj kažejo na zaskrbljujočo rast evroskepticizma, ki ustreza Aleksandru Vučiću in njegovim eksponentom, čigar oviranja bodo v tekočem letu šele dobila polni zagon.

DPS je zahteval, da se zaradi vse bolj zapletene varnostne situacije sproži skupščinska razprava o razrešitvi Alekse Bečića. Vendar pa to vprašanje ni niti prišlo v skupščinsko proceduro, ker je URA, čigar odnos z Demokrati se že leta giblje od koalicijske ljubezni do antikoalicijske sovražnosti, odstopila od podpisa predloga.

V Bijelom Polju so odborniki DPS, Evropske zveze in BS izglasovali odločitev o odvzemu nagrade Rista Ratkovića vojnemu zločincu Radovanu Karadžiću. Vendar pa je z neusvojitvijo občinskega proračuna konec decembra nastopila kriza oblasti, predstavniki Bošnjaške stranke pa napovedujejo razpad koalicije.

Spajićeve podeželske teme in Milatovićev odlikovanje Amfilohiju

Medtem ko je Andrija Mandić izkazoval čast kvizlinškim sodelavcem, so poslanci PES vložili pobudo, da se iz zakona o dinastiji Petrović Njegoš odstrani oznaka nasilna, kar se nanaša na aneksijo Črne Gore iz leta 1918 po nelegitimni in nelegalni podgoriški skupščini. Premier je za neprijetna vprašanja, kot je spomenik Đurišiću, s katerimi nima časa se ukvarjati, iznašel novo geslo – podeželske teme.

DPS je organiziral več shodov v Pljevljih, Beranah in Herceg Novem, kot so sporočili, ciljno izbirajoč najbolj ogrožene občine s prosrbsko garnituro na oblasti. Hkrati je poslanka Drita Lola iz družinskih razlogov zapustila stranko in vrnila poslanski mandat, nedavno pa je to storil tudi Nikola Janović, ki je pogosto v javnosti govoril o napačnih strankarskih politikah, zdaj pa je neodvisni poslanec, oziroma, kot je dejal, predstavnik državljanov.

Predsednik države posthumno podeljuje odlikovanje črnogorske velike zvezde nekdanjemu metropolitu srbske cerkve Amfilohiju Radoviću. Z vprašanjem, ali je bilo odlikovanje za zapuščino, ki temelji na sejanju sovraštva, dodeljeno zakonito, in iz upravičenih razlogov lahko verjamemo, da ni, se tisti, ki bi se morali, niso, niti se ne bodo ukvarjali.

Nadaljevanje napetosti med sestavnimi deli večine in Mandićeve grožnje tožilstvu
Med skupščinsko sejo, na kateri je bil predstavljen poročilo o delu tožilstva, Andrija Mandić, sname rokavice. Namesto pomirjevalca in Evropejca, besni Andrija, s položaja predsednika skupščine, javno grozi vrhovnemu državnemu tožilcu Miloradu Markoviću.

Z udarjanjem z roko po mizi je Markoviću sporočil, naj odstopi, saj Marković ne bo izvoljen, če on ne bi prelomil in očitno zgrešil, ter da se je veliko razburil. Vzroke za Mandićev bes ni težko ugotoviti.

Specialno državno tožilstvo se ponovno ukvarja z državnim udarom, sodni proces proti njegovemu nečaku, dobremu fantu, ki strelja iz službenega vozila, kljub pritiskom, pa poteka takšen ali drugačen sodni proces. Ni Mandić prizanesel niti partnerjem iz PES, temveč jim je sporočil, da se številni predmeti, povezani z njihovimi funkcionarji, skrivajo po tožilstvih.

Vprašanje Botuna je še vedno bilo točka spora, obisk hrvaškega zunanjega ministra je razdražil prosrbske stranke, vse medsebojne grožnje pa so se izkazale za strele v prazno. Zgodba o krizi v zdravstvenem sistemu se poglablja z razrešitvijo Vuka Kadića s funkcije direktorja Fonda za zdravstveno zavarovanje, ki je zatrdil, da za tem dejanjem stoji PES.

Zgodovinska priložnost iz Bruslja

Čeprav je vlada prejemala opozorila s strani MMF-ja, pa tudi iz Bruslja glede nujnosti rezov na področju javnih financ, so nadaljevali po svoje. Državni aparat je postal še bolj okoren, na službena potovanja in reprezentanco pa se brez pomislekov troši, medtem ko se država nenehno zadolžuje.

Na začetku leta je oblast obljubila začasno zaprtje kar deset poglavij. Vendar pa je decembra postalo jasno, da jih bo le pet, pri čemer je zaprtje dveh poglavij, povezanih s kmetijstvom in ribištvom, ki ju je Francija predhodno blokirala, nekako izlobirano v zadnjem trenutku.

Črna Gora ima iztegnjeno roko Bruslja, spodbude prihajajo z najvišjih evropskih naslovov, najpomembnejša pa je bila tista, ko je nemški kancler Fridrih Merc omenil začetek dela na pripravi Pogodbe o pristopu. Vendar pa se postavlja vprašanje – do kdaj nam bodo gledali skozi prste in koliko časa se bomo lahko prebijali skozi iglene uši, medtem ko na notranjem terenu zanemarjamo bistvo, v fokusu pa je le oblika.

To niso resnične reforme, temveč zgolj zbiranje političnih točk, ki bi jih, če se bo tako nadaljevalo, do konca leta morali odpustiti še 21-krat.
Medtem ko nas Bruselj dejansko potiska naprej, voditelji parlamentarne večine ne odstopajo od postavljanja vprašanj, kot je obnova karađorđevićeve kapele na Lovćenu, spremembe ustave, uradni jezik, dvojno državljanstvo.

Leto izzivov

Ko govorimo o pričakovanjih, jih je težko predvideti. Gotovo pa je, da je zaradi vsega navedenega pred Črno Goro morda celo leto največjih izzivov. Negotovost narašča, obljube pa se vrstijo, čeprav v njihovo izpolnitev ne verjamejo več niti tisti, od katerih jih poslušamo. Izvolitev Lazarja Šćepanovića za direktorja Uprave policije, v samem zaključku minulega leta, je že povzročila nezadovoljstvo in nova trenja znotraj večine.

Državljani Pljevalj so v novo leto vstopili dušeči se v dimu, brez pojasnil, z prelaganjem odgovornosti z ene instance na drugo. Obletnica drugega masakra na Cetinju se obeležuje brez enega samega odgovora, enako kot v primeru masakra iz Medovine.

Kljub čestitkam delegacije EU, je vprašanje, kako se bo končala situacija v Botunu, saj se je na referendumu, ki sicer ne proizvaja pravnih posledic, 65 odstotkov državljanov izreklo proti gradnji naprave.

Obljube o silnih odsekih avtocest bodo minile kot doslej, brez zabodenega ašova, kot je primer s avtocesto od Mateševa do Andrijevice. Sprejeti proračun zagotavlja funkcionarske apanaže, pri državljanih pa povzroča skrb za eksistenco, saj namesto izboljšanja življenjskega standarda, življenje za povprečnega državljana na vseh ravneh postaja vse dražje, medtem ko politiki privilegijev v obliki porabe za potovanja in reprezentanco ne zmanjšujejo niti za cent.

Medtem ko partitokracija razjeda družbo, desni populisti pa glavo tiščijo v pesek pred izlivi ksenofobije, šovinizma in revizionizma, ter pomanjkanjem soočanja s preteklostjo in klicanjem vojnih zločincev, ne moremo pričakovati ohranitve vrednostnega okvira in državljanskega bistva Črne Gore. Saj – tudi če bo bruseljska administracija tako naklonjena, da nas bo do konca leta spustila še 21-krat, moramo imeti v mislih, da je prav ta vrednostni okvir pomembnejši od kakršnih koli rokov. Črni Gori so potrebne politične spremembe, to pa nujno ne pomeni izredne volitve, temveč opozicijsko razumevanje, da proevropska konstruktivnost ne pomeni izglasovanja zakonov, ki so le formalno reformni.

Nujno se je strateško boriti proti elementom, ki s polja in iz notranjosti rušijo protifašistične temelje države, njen suverenost pa so že zdavnaj zmanjšali na ustavno kategorijo. V letu, ki teče, se Črna Gora nahaja na razpotju – med evropskim optimizmom, zunanjimi in notranjimi, naci-populističnimi sabotažami.

Buđenje pročrnogorskega bloka je pomembnejše kot kdajkoli, saj če v letu, ko obeležujemo 20 let neodvisnosti z oblastjo, ki te neodvisnosti v veliki meri ne priznava, ne uspemo upreti oviram in pošastim, ki bodo postajale vse bolj radikalne, ni vprašanje le, ali bomo vstopili v EU, temveč ali bomo ohranili državo in njeno državljansko in protifašistično okostje.

V skupščini je zadnji dan minulega leta bil sprejet niz zakonov z modrimi zastavami, končno pa so bili izvoljeni tudi člani sveta Agencije za avdio in vizualne medijske storitve. Vendar pa, dokler oblast kritike razglaša za državne sovražnike, in varnostne službe tesno sodelujejo z rusko-srbskimi obveščevalci, ter namesto da bi ščitile državljane in državo, pomagajo pri njenem sistematičnem razkosanju.

Vso energijo pročrnogorskega bloka, državljanskih aktivistov, civilnega sektorja, akademske skupnosti, je nujno usmeriti v upor proti protidržavnim elementom, katerih pritiski so enako opazni tako od zunaj kot od znotraj. Država, ki svojim državljanom ne more zagotoviti zaščite osnovnih pravic in svoboščin in v kateri je kronična polarizacija vse globlja, je država nepravice, ne pa vladavine prava. Ali lahko premagamo retrogradne ideologije in se vrnemo na resnično progresivno pot k demokratični konsolidaciji in evropeizaciji, je notranje vprašanje. Tu nam Bruselj ne more pomagati.

Ampak, če mislimo, da Črna Gora ni zajeta v ideje o preizkusnem članstvu ali članstvu brez glasovalnih pravic, smo preveč naivni. Evropski uniji, ki je globoko fragmentirana, kljub dobri volji, da Črno Goro čim prej integrira v svoje vrste, najmanj potrebuje države, katerih oblasti vodijo ruski trojanski konji. Ali lahko namesto dirke s časom povrnemo suverenost države in jo izpulimo iz vrednostnega posrkanja, saj ne potrebujemo birokratskih tapšanj, temveč evropske standarde v praksi, je vprašanje za državljanske sile, na katere bomo, če bo le malo strateško premišljeno, v naslednjem pregledu morda že znali odgovoriti.