ČRNA GORA Dialog: Kako to lepo in floskulsko zveni

Piše: Nevena Kovačević

---

Sestanek voditeljev stare parlamentarne večine, na katerem se je razpravljalo o sestavi neustavne 44. vlade Črne Gore pod vodstvom Miodraga Lekića, se je končal brez dogovora. Spomnimo, Lekića je za mandatarja razglasil sklep skupščine, ki se je skliceval na 7. f člen spornega zakona o predsedniku, s katerim se del pristojnosti v zvezi s predlaganjem mandatarja in izvolitvijo nove vlade dodeli parlamentu.

Lekićeve izvolitve za mandatarja niso podprli ne zahodni ne evropski partnerji, ki so v zadnjih tednih obiskali Črno Goro.

Z vseh uradnih mednarodnih naslovov so bila poslana skoraj identična sporočila – vlade nikakor ne bi smeli oblikovati na podlagi neustavnega zakona o predsedniku. Kljub temu voditelji stare parlamentarne večine niso marili za sporočila mednarodne skupnosti, češ da se bo zelo lahko dosegel dogovor o delitvi resorjev in da bo vlada oblikovana najkasneje do 20. januarja.

Vendar pa so po sestanku namesto dogovora, po ustaljeni praksi, pljuvale medsebojne obtožbe.

Da pogajanja ne bodo potekala tako gladko, je postalo jasno že, ko je vodja Gibanja za spremembe Nebojša Medojević izrazil izrecno zahtevo po prevzemu položaja vodje varnostnega sektorja, kar bi pomenilo podpredsedniško mesto v vladi, vendar brez resorja. Če njegov zahtevek ne bo izpolnjen, je trdil Medojević, vlade ne bo.

Enak zahtevek je Medojević sporočal tudi ob oblikovanju vlade Zdravka Krivokapića po zadnjih parlamentarnih volitvah.

Na drugi strani so premier v tehničnem mandatu Dritan Abazović in funkcionarji njegove stranke trdili, da čelna pozicija v varnostnem sektorju pripada koaliciji Črno na belem in da niso pripravljeni na kompromis glede tega vprašanja.

Dan pred sestankom parlamentarne večine je generalni sekretar GP URA Mileta Radovanić ponovil, da od koordinacije varnostnih služb ne bodo odstopili. Ali je nemožnost doseganja dogovora glede pozicij v varnostnem sektorju ključno vplivala na negativen izid sestanka, ni znano.

Na sestanek so s podpisi podpore, potrebnimi za sklic izredne seje parlamenta, na kateri bi izvolili novo vlado, prišli poslanci Demokratske fronte, koalicije Mir je naša nacija in Prave Črne Gore, medtem ko podpisov na pobudo niso želeli dati poslanci koalicije Črno na belem in Socialistične narodne partije.

„Rekel sem, da bo vlada resna, ali je ne bo. Evo je ne bo. Črna Gora je na razpotju med racionalnim in iracionalnim, vem, da bo to razveselilo tiste, ki so bili poraženi leta 2020,“ je po dveh urah sestanka dejal mandatar Miodrag Lekić.

Lekić je dejal tudi, da mu je uspelo ohraniti dostojanstvo, izpolnivši obljubo, da se bo o vladi odločalo v Črni Gori, brez mednarodnih vplivov. Kljub temu je dodal, da ne bi želel ugibati, ali je odločitev Socialistične narodne partije in koalicije Črno na belem rezultat pritiska nekoga iz mednarodne skupnosti.

Voditelja DF-ja Andrija Mandić in Milan Knežević sta, trdeč, da je njun politični zavezništvo v pogajanjih pokazalo maksimalno transparentnost, saj sta strankam, ki so na lokalnih volitvah v Podgorici dokazale, da komaj presegajo cenzus, dala več, kot jima pripada, obtožila tiste, ki niso želeli podpisati, da so vzeli denar ali so bili izsiljeni.

Kot sta dejala, sta SNP, URA in CIVIS zahtevala, da imata na papirju imena ljudi iz DF-ja, ki bi bili del vlade, nato pa naj se izrečejo njuni strankarski organi.

Iz koalicije Črno na belem in Socialistične narodne partije je bilo v naknadnih sporočilih poudarjeno, da še vedno ne izključujejo možnosti oblikovanja nove vlade, vendar s podpisanimi jasnimi koalicijskimi sporazumi in podrobno razdelanimi načeli, ki se nanašajo na delovanje in prerazporeditev resorjev ter imena potencialnih kandidatov za podpredsedniška mesta v vladi, pa tudi predsednika parlamenta.

V Demokratski fronti po neuspelem sestanku prevladuje stališče, da pričakujejo združitev predsedniških in parlamentarnih volitev, ki bi potekale spomladi. Po septembrskem dogovoru bi polovica ministrskih mest pripadala koaliciji Črno na belem in Socialistični narodni partiji, medtem ko bi se druga polovica razdelila med Demokratsko fronto in Demokrate.

Propadel je še en poskus dialoga parlamentarne večine, ki že dolgo ne obstaja več, optimizem in enotnost pa sta se še enkrat naglo ugasila. Kot kažejo stvari, se zdi, da je država, vsaj začasno, rešena oblikovanja neustavne vlade, ki bi brez sodelovanja manjšinskih in pro-črnogorskih strank dokončno zbrisala Črno Goro z evropske poti.

Opozicijske stranke s floskulnimi sporočili opozarjajo na izgubljeni čas, ponavljajo pozive k dialogu, izvolitvi sodnikov ustavnega sodišča in predčasnim volitvam. Del opozicije očitno slavi, da smo namesto neustavne vlade Miodraga Lekića dobili nadaljevanje mrcvarjenja države s strani tehničnega premierja Dritana Abazovića in njegovega ključnega pomočnika Vladimirja Jokovića.

Nismo dobili manj od dveh zla, temveč sta obe zli enako škodljivi za državo in njene nefunkcionalne institucije – le vprašanje je bilo, katero nas bo tokrat doletelo – ali tisto, v katerem bi DF s čelnih položajev v vladi spreminjal ustavo, zastavo in himno, ali tisto, v katerem bi Abazović in Joković še naprej potiskala Črno Goro v Odprti Balkan, po meri in diktatu Moskve in Beograda.

Dobili smo drugo, kar je bil verjetno cilj Abazovića in njegovih partnerjev – ohraniti položaje in nadaljevati začeto misijo. Dolga je pot do morebitnih volitev in še veliko bomo videli na črnogorskem političnem parketu.

In ko smo že pri dialogu, na katerega se toliko sklicujemo, velja opozoriti na nekaj pomembnih točk, ki so sestavni del vsakega dobronamernega dialoga. Namen dialoga ni forma, temveč bistvo. Dialog nikakor ni politična trgovina. Cilj sprožitve in izvedbe resničnega dialoga je želja po kompromisu, ki je v najboljšem interesu države in državljanov, ne pa izid, ki je plod pogojevanja ene ali druge strani, ki v proces dialoga vstopajo izključno zaradi strankarskih ali osebnih interesov.

Izid dialoga mora biti tista rešitev, ki je v skladu z zakoni in ustavno-pravnim redom države.

Vse ostalo je le fingiranje dialoga, katerega smo priča že vrsto let, negativne posledice pa trpijo država in družba.

Postavlja se vprašanje – ali kdo sploh verjame, da je v Črni Gori možen dialog, ki temelji na teh načelih, in ali kdo verjame, da politični akterji iskreno želijo dialog, ki bi temeljil na interesih države in državljanov, ne pa na ozko strankarskih težnjah politikov? Dialog je žal že tolikokrat prežvečena floskula v črnogorskem političnem diskurzu, ki jo vsi uporabljajo, kadar in kakor jim ustreza.

In to ni le primer v Črni Gori.

Tudi v Bosni in Hercegovini imamo skoraj enak scenarij. Fingira se dialog, da bi pridobili čas in osmislili nove strankarske strategije.

Politiki, večinoma, v pozivanju na dialog vidijo pot do funkcij, položajev, dobička in najlažji način, da dosežejo želeni cilj, nekdo pod pretvezo nujnosti obrambe vitalnih interesov države, nekdo pa z neposredno namero spodkopavanja suverenosti te iste države.

Celo nekateri od državotvornih in proevropsko usmerjenih politikov nočejo priznati, da prav s svojim ne-delovanjem države pripeljejo v pat pozicijo, v kateri postanejo lahke tarče in plodna tla za razplamtevanje vojnega konflikta v Črni Gori, Bosni in Hercegovini in na Kosovu, ki ga želita Moskva in Beograd.

Kakorkoli že – malo je tistih, ki dobrobit države in državljanov postavljajo kot primarni namen in ključno smer svojega političnega delovanja.

In prav zato, ker jih je malo, so skoraj nevidni in ne dobijo priložnosti, da homogenizirajo državljansko in proevropsko usmerjeno volilno telo. Zadržujejo jih tako tisti, ki so se pogajali včeraj, kot tudi del tistih, ki so se pogajali že prej, ne da bi razumeli, da so za resen in k državljanom usmerjen dialog potrebni mladi, z aferami neobremenjeni posamezniki, ki jih Črna Gora še kako ima in ki jih je treba pustiti, da gradijo novo, resnično državljansko, sekularno in bolj prosperitetno Črno Goro.

Toda foteljaši in na eni in na drugi strani, bežeč od sprejemanja poraza, še vedno dobro ogretih mest ne prepuščajo mladim silam, in dokler bo tako – bo dialog ostal izlizana dnevno-politična floskula, brez bistvene volilne reforme, za katero že leta deklarativno izkazujemo pripravljenost, nam naslednje volitve ne bodo prinesle nič novega, mlade sile v pro-črnogorskem bloku pa bodo še naprej plačevale za napake strankarskega vodstva, tako kot smo videli na primeru lokalnih volitev v Podgorici.

Ker ni dialoga brez prevzemanja odgovornosti in sprememb – reformnega značaja, ki so usmerjene k dobrobiti države in njenih državljanov.

Le s temi predpogoji bi bil dialog bistven in resničen, vse ostalo je farsa in zavajanje javnosti, le za ohranitev oblasti ali političnega preživetja. Prav zaradi pomanjkanja bistvenega dialoga smo tam, kjer smo, zanašamo se na pomoč mednarodne skupnosti, medtem ko o usodi Črne Gore, pa tudi Bosne in Hercegovine, odločajo tisti, ki zelo lahko menjavajo strani, ali so odprti partnerji Moskve in Beograda, ali pa ne prezajo od podpore v Vučićevih in Putinovih igralcih.

Kljub temu se nekaterih lekcij na Balkanu, celo po porazu, ne naučijo in je vedno lažje poseči po floskulah, kot pa braniti nacionalne interese...