Cero: V pričakovanju zasedanja Upravnega odbora PIC-a

Napisal: Muharem Cero

Ali bo daytonska možnost vzpostavitve vzporednih posebnih odnosov med entitetami, ki jih podpira daytonski sporazum, preživela sklepe deklaracije 'vsesrbskega zbora' v veliki meri, bo določilo nadaljnjo pozicijo državnosti in politične subjektivnosti Bosne in Hercegovine.

Nekako sočasno z ustavno spornim prevzemom oblasti v entiteti RS s strani Milorada Dodika in takrat prepoznavnim vetrom sprememb socialdemokratske ideološko-politične provenience se je v politično delovanje naselila 'lobistična agenda sestavljene države'.

Orodja izkrivljene daytonske percepcije se skoraj dve desetletji niso popravila, niti jih niso popravili pristojni, zato se je ustvarjal vtis pravilnosti in politične korektnosti tolmačenja Daytonskega mirovnega sporazuma.

In tako vse do 'vsesrbske deklaracije'. Odveč je zdaj iskati, kje je nastala agenda 'sestavljene države' in kdo je njen ustvarjalec, čeprav to ni nepomembno, je treba nositi in odgovoriti na zadnji poskus njene realizacije.

Gotovo je le, da je bila skrbno načrtovana za ciljni kontekst, ki je po mnenju njenih ustvarjalcev in izvajalcev trenutno ustvarjen.

Celoten konstrukt 49 sklepov deklaracije temelji na agendi sestavljene države. Ta ni več le orodje, temveč tudi končni cilj, model sestavljanja državnosti BiH se razstavlja na nasproten način.

Čeprav ni izredno, temveč redno šestmesečno zasedanje UO Sveta za implementacijo miru (PIC) v BiH (beri Kvinta in pridruženi), se bo zgodilo v bistveno spremenjenih okoliščinah implementacije in ohranjanja miru v Bosni.
V obliki ohranjanja beograjskega zbora se s pojasnilom poziva na daytonsko pravo vzporednih posebnih odnosov in njihovo ustavno-pravno konzumacijo.

Pojasnilo, da se sklepi deklaracije gibljejo v dovoljenih okvirih Člena 3 Daytonskega mirovnega sporazuma in pravice vzporednih posebnih odnosov entitet s sosednjimi državami, tudi RS, ne drži.

Pravo vzporednih odnosov je z Daytonom omejeno na tri načine. Takšni odnosi v nobenem primeru ne morejo posegati v suverenost, ozemeljsko celovitost države Bosne in Hercegovine, niti ne morejo biti diskriminatorni.

Poglejmo obratno, kot možno najbolj očitno kršitev te pravice. Z vsebino sklepov, duhom in črko deklaracije, kot tudi s spremljajočim narativom donosnikov, se ne moreta identificirati druga dva enako konstitutivna dejavnika v entiteti.

Predvsem Bošnjaki, in z rahlim vprašanjem tudi Hrvati (na kar čakamo odgovor samih, ki ga do zdaj še ni). Da je ustavna dejstvo konstitutivnosti vseh na celotnem prostoru neizpodbitno, je odločeno s sodbo Ustavnega sodišča BiH v zadevi V/58 po predlagatelju ocene ustavnosti pokojnem Aliji Izetbegoviću.

Šele natančnejše branje sklepov deklaracije omogoča opaziti, da donosniki poddržavni aranžma RS dojemajo kot srbski ekskluzivitet z besedami 'Srbi in drugi državljani RS', kar je temeljni konstrukt sestavljene države, ovit v plašč 'izvornih Daytonov'.

Številne protiustavne podvale bi se lahko vrstile v skoraj vseh 49 sklepih deklaracije, vendar je to snov za drugo branje, o katerem naj bi oceno podale prav članice Upravnega odbora PIC-a, in sicer na rednem zasedanju 19. in 20. junija v Sarajevu.

Drugi dve omejitvi pravice vzporednih odnosov, ki se nanašata na kršitev suverenosti in ozemeljske celovitosti BiH, sta že kontinuiteta političnega delovanja, ki prihaja iz beograjskih akademskih krogov, in se operativno izvaja v banjaluških pogajalskih narativih, dokazanih z glasnostjo zagovornikov.

Skoraj znana stvar, rahlo izpodbijana, mehko kazensko-pravno procesuirana, mednarodno zanemarjena, v notranjem političnem mentalitetu kompromiserstva pa nesposobna prepoznati razliko med kompromisom in samim kompromiserstvom.

Če bo deklaracija preživela daytonsko pravo vzporednih posebnih odnosov v meri, v kateri je v nasprotju z ustavnimi okviri dovoljenega, je zagotovo le eno. To preživetje v korist deklaracije pomeni eno - gotovo ne bo preživela Bosna in Hercegovina, z nepredvidljivim rokom trajanja njenega izginotja v procesu izvajanja sklepov deklaracije.

Na vsa ta vprašanja bi se morali in morali odzvati člani Sveta za implementacijo miru v BiH, ki ga pričakujemo. Izostanek reakcije in nesuspendiranje pravice vzporednih posebnih odnosov RS in Srbije do uskladitve vsebine deklaracije z dejanskimi pravicami, ki jih zagotavlja Dayton, bi pomenilo sodelovanje pri zlobnem projektu nastajanja nove normalnosti, kot nam je obljubila Zahrova.