Nekoč so bili Zubac, Galić, Ćulum: Ujete institucije, ujeta država in sramotna politika, ki jih je ustvarila!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Bil je Goran Zubac. Bil je Jovica Mirosavljević, znan tudi kot „Chetniks“. Bil je Zoran Galić. Danes je Darko Ćulum. Nekoč je bila Državna agencija za preiskave in zaščito (SIPA), ki je po opozorilu njenega sindikata postala resno ogrožena. Ne od zunaj, ne od kriminala, ki bi ga morala zatirati, temveč od znotraj institucionalno in politično.

Z vsemi njimi, preteklimi in sedanjimi direktorji, je prišlo vsaj sto težav. Ne nujno osebnih, vsekakor pa sistemskih. Nekateri so skozi institucije šli kot sence, brez sledi, razen po rokopisih kadrovskih strank. Nekateri, kot Darko Ćulum, šele vstopajo v vrtinec, ki ni več škandal – to je kronično stanje ujetosti države.

Potem ko je poslušno izpolnil ukaz Milorada Dodika (nominalno begunca pred pravosodjem BiH) in zapustil SIPA v korist secesionističnih interesov, se zdaj želi vrniti. Nam pa ostaja, da vprašamo Svet ministrov BiH, z Borjano Krišto na čelu: doklej nameravate voditi to državo v propad?

Zato poenostavimo: niso krivi 'ćulumi', 'zubci', 'galići'. Krive so politike, ki so leta sistematično rušile institucije, izbirale lojalnost namesto strokovnosti, podobnost namesto odgovornosti. To je isti vzorec kadrovske samovolje, ki danes ustvarja negotovost, ne le varnostno, temveč tudi družbeno, ustavno, državno.

Če kdo misli drugače, naj odgovori: kje je danes Obveščevalno-varnostna agencija BiH? Kje je Obveščevalni odbor Sveta ministrov? Kje je t.i. Neodvisni odbor, ki ga paradoksalno vodi politika, medtem ko se vztrajno imenuje „neodvisen“?

Kako naj zaščitiš državo, če si del mreže, ki je to isto državo zreducirala na talca političnih, strankarskih in osebnih interesov?

Kriza v SIPA-i ni le vprašanje enega človeka ali ene agencije. To je ogledalo stanja institucij po vsej Bosni in Hercegovini. Ogledalo, ki ga nihče več niti ne poskuša očistiti, ker so se mnogi navadili na zamegljen odsev moči brez odgovornosti.

Prehitro smo pozabili, da Zubac ni hotel angažirati Specialne enote SIPA-e, ko je gorela stavba Predsedstva BiH; prehitro smo pozabili, da je Galić pobegnil pred pravico na Hrvaško; prehitro smo pozabili, kakšne težave nam je povzročalo vodstvo SIPA-e v bližnji preteklosti.

Vse pozabili in spet postavili politično figuro. Dovolili, da politika določa, kdaj bo imenovan namestnik, ne pa predpisi in zakoni. Dovolili, da vsak dela, kar hoče, v ustavni krizi. Mnogi pravijo, da ni varnostna, a jasno je, da se to dvoje ne more ločiti.

Zato sindikalno „tarnanje“, ki ga danes slišimo, ni le klic na pomoč. To je krik sistema, ki poka od znotraj. Ne zaradi „ćuluma“, temveč zaradi let in let politike, ki je iz institucij naredila burko.

In država z burko institucij se ne more braniti. Kajti država so institucije.

Zato ne more odgovarjati le Ćulum za svoje potovanje na račun Dodika; pred lice pravice morajo priti tudi tisti, ki so mu vse to omogočili, predvsem člani Sveta ministrov BiH, ki se, igrajoč visoko politiko, nikoli niso strinjali z njegovo razrešitvijo.

Kot da so reševali, kar se rešiti da, a to ni pot, po kateri naj bi BiH šla, kajti tudi po Ćulumu bo prišel nov Ćulum. Brez odgovornosti ni napredka in ga ne more biti, dokler posamezniki zlorabljajo svojo moč v korist lastnih ozkostrankarskih interesov.