Biden in Trump: Dve politični viziji iz istega vira

Piše: Armin Sijamić

V zadnjih desetih dneh ameriška politična scena odmeva zaradi enega intervjuja in več izjav. Carlson Tucker je intervjuval ruskega predsednika Vladimirja Putina, Donald Trump pa je počel tisto, po čemer je prepoznaven – dajal je ostre izjave in grozil. V obeh primerih je tarča aktualni predsednik Joseph Biden oziroma politika, ki jo zagovarja dober del ameriške politične in ekonomske elite.

„Demenca starec“ in „norček“ sta le nekatera izmed opisov, s katerima „častita“ nasprotujoča tabora privržence Donalda Trumpa in Josepha Bidna. S pomočjo medijev in družbenih omrežij je tako poenostavljen obračun dveh političnih vizij v ameriški politiki. Da izbor omenjenega dvojca za to bitko ni najboljši, je jasno tudi tistim, ki politične procese v tej državi spremljajo le površno. Vendar pa sta Biden in Trump tu, predstavljata in hkrati skrivata celoten sistem, ki stoji za njima.

Obračun traja desetletja in bo preživel njiju dvojico in partikularne politike, ki jih zagovarjata. Biden in Trump ne bosta sama storila nič, ne glede na njuno priljubljenost, čeprav so stvari postavljene tako, kot da bo eden od njiju uničil ali rešil Združene države Amerike in ves svet.

V tem tekmovanju mediji igrajo pomembno vlogo in Trump na tem področju precej zaostaja za nasprotnim taborom, čeprav si je za svoje potrebe ustvaril novo družbeno omrežje, na katerem svojim privržencem „razlaga“ svet. To zaostajanje je razumljivo, če pogledamo kakšen Trumpov medijski nastop. Da on ni prava oseba za funkcijo predsednika, kažejo vse številne napake, ki si jih predsednik ne more privoščiti. In zakaj je kot tak najpopularnejši politik v Združenih državah, bi moralo biti najpomembnejše vprašanje za vse druge tamkajšnje politike.

Vrnitev v preteklost

Trumpa, obremenjenega z obtožbami in škandali, ni težko predstaviti kot negativca ameriški javnosti, ki je desetletja sistematično depolitizirana. To ni bilo težko niti leta 2016, ko je bil Trump kandidat za Belo hišo in ko se je pomeril s Hillary Clinton. Takrat je bil Trump predstavljen kot nekdo, ki bo uničil Zahod, povzročil spopade po vsem svetu, sprožil državljansko vojno v Združenih državah ... Vprašanje njegove zmage je bilo predstavljeno kot vprašanje življenja in smrti.

V tej medijski kampanji je bil Trump takrat upodobljen tudi kot antisemit, čeprav je bil v tistem trenutku njegova hči Ivanka poročena z Jaredom Kushnerjem, judovskim poslovnežem, blizu ameriškim demokratom in z osebnimi stiki z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem. Kushner je bil del Trumpove ekipe in je močno lobiral za izraelske interese. Takrat so ameriški mediji, ki so nasprotovali Trumpu, objavljali zgodbe o Judih, ki bodo zapustili Združene države zaradi strahu pred Trumpom. Ko je Trump zmagal, so sledili zapisi o tem, kako je bilo pričakovati, da bo Hillary Clinton izgubila, in zakaj njen poraz ni presenečenje.
Trump se ni najbolje znašel v vlogi predsednika, kar se je pokazalo tudi z množičnimi menjavami in odhodi iz njegove administracije. Vendar pa je Trump takrat kot nihče pred njim začel omejevati Kitajsko in uvajati sankcije tej državi in njenim podjetjem, kar je Biden nadaljeval. Prejšnji teden je bila takšna politika jasno izkazana tudi s številkami za preteklo leto – prvič v zadnjih dvajsetih letih so Združene države kupile več blaga od Mehike kot od Kitajske.

Rusija in NATO

Če obstaja soglasje glede Kitajske, soglasja glede Evrope in Rusije v Združenih državah ni. Natančneje, obstajajo različne ideje, kako nadzorovati evropsko celino in preprečiti Rusiji, da bi se uveljavila kot dominantna sila v Evropi. Te razlike postajajo očitnejše od trenutka, ko je SZ prenehala obstajati in ko se je del ameriške elite spraševal, čemu služi NATO in zakaj mora Washington „braniti“ evropske države, ki se ne držijo prejšnjih dogovorov.

Namreč, članice zveze NATO so dolžne nameniti dva odstotka svojega proračuna za obrambo. Izpolnjevanje te obveznosti je v bistvu plačilo članstva v najmočnejši vojaški zvezi na svetu. Vendar pa s številnimi državami to ni bil primer desetletja, a od Trumpovega bivanja v Beli hiši se tudi to spreminja.

Prejšnji teden je Trump na predvolilnem shodu v Južni Karolini ponovil svojo staro grožnjo in sporočilo Evropi – če želite, da vas branimo pred Rusijo, morate plačati. Med bivanjem v Beli hiši je na tem vztrajal, zato so nekateri evropski zavezniki začeli izpolnjevati svoje obveznosti. Iz Južne Karoline je sporočilo zvenelo še bolj brutalno, saj je dejal, da bo „spodbudil“ Rusijo, da napade vse, ki ne plačujejo svojih obveznosti do Nata, in je prepričal svoj domnevni pogovor z neimenovanim evropskim voditeljem, kateremu je rekel, da ni brezplačnega kosila, oziroma ga je dobesedno izsiljeval.
Mediji in številni uradniki so upravičeno ostro reagirali na ta Trumpov nastop, saj predsednik države, ki vodi zvezo, tako ne bi smel obravnavati zaveznikov. Če pa se opraskamo pod površino, vidimo, da se je tudi ta Trumpova politika uresničevala med mandatom predsednika Bidna. Evropa se je začela oboroževati še predno je Rusija izvedla agresijo na Ukrajino. Ameriško orožje je preplavilo celino, preko dva odstotka za obrambo pa že namenjajo Grčija, Romunija, Madžarska, Slovaška, Poljska, Litva, Latvija, Estonija in Finska, oziroma od juga do severa Evrope vse članice na vzhodnem krilu Nata, razen Bolgarije, ki je na poti, da to doseže.

Zdaj so na vrsti tudi ostale države, ki imajo naslednji račun – moramo namenjati sredstva za obrambo, ne glede na to, ali nas bo Trump in Washington branil. Pričakujejo se veliki dogovori pri dobavah orožja po vsej Evropi, ameriško orožje pa prihaja tudi v revne balkanske države.

Medtem ko poteka ukrajinska vojna, se v Evropi dogaja tisto, kar sta predvidela tako Moskva kot Washington – krepi se železna zavesa med Rusijo in ostankom celine, in tega ne bo spremenil niti Trump v štirih letih, če se mu bo ponudila priložnost. V omenjenem intervjuju s Tuckerjem Carlsonom, ki je politično blizu Trumpu, je Putin pojasnjeval, kako je bil ameriški dolar izgnan iz Rusije in zamenjan z drugimi valutami. Putin se je nerodno spraševal, kako tega niso mogli predvideti v Washingtonu, dodajajoč, da službi dveh držav komunicirata, medtem ko je znova začel, a ni končal, zgodbe o dogovorih, ki se jih druga stran trenutno ne drži.

Strateški interesi, Biden in Trump

Vsi ti Putinovi dogovori z ameriško stranjo so bili sklenjeni brez Evrope, ki zdaj na nek način mora plačati zaščito pred Rusijo. V drugih delih sveta bodo nekateri drugi plačali zaščito Kremlju v strahu pred ameriškim napadom.

Strateških postavk ameriške politike ne bodo spremenile niti prihajajoče ameriške volitve, na katerih sta favorita Trump in Biden. Kako čas odmiče, vse več možnosti je, da se ne bo pojavil noben od njiju pred volivci, eden zaradi sodnih procesov, drugi pa zaradi svoje starosti in nesposobnosti, da bi si zapomnil niti imena ljudi, s katerimi se je nedavno pogovarjal. Tekmovanje Trumpa in Bidena za Belo hišo zagotovo ni plus za ugled Amerike v svetu, za to, da sta prav onadva kandidata, pa so krive tudi pretekle oblasti, ki so upravljale izobraževanje in vsiljevale depolitizacijo večini državljanov.

Zato je od tega obračuna dveh veteranov pomembneje spremljati politične in ekonomske procese v Združenih državah. Ljudje, ki jih oblikujejo, bodo določili ameriško zunanjo politiko, Trump ali Biden pa jo lahko v svojem štiriletnem mandatu usmerjata oziroma upočasnjujeta ali pospešujeta. Omenjeni primeri odnosa do Kitajske in krepitve Nata v zadnjih osmih letih to jasno dokazujejo.