Berlinski proces med spodbujanjem in diplomatskimi stereotipi

• V trenutku, ko sta se politični eliti dveh narodov združili proti večinskemu, tretjemu narodu v Bosni in Hercegovini, in ko ta narod potiskata v apartheid, odhajajoči nemški veleposlanik v BiH dr. Thomas Fitschen bistvo Daytonskega sporazuma razlaga po notah Christiana Schmidta: „Daytonski sporazum je tu, da se dva naroda ne bi združila proti tretjemu“.

• Veleposlanik verjame, da bo nova administracija nemškega kanclerja Friedricha Merza, kot tudi prihajajoči zunanji minister Nemčije Johann Wadephul, nadaljevala ideje Berlinskega procesa, kar pomeni, da bodo s tem podaljšali nekatere iztrošene paradigme nemške diplomacije v BiH.



Piše: Fuad Đidić

Nemški veleposlanik dr. Thomas Fitschen si je med predavanjem o „partnerstvu Nemčije in Bosne in Hercegovine“, ki je potekalo 15. maja 2025. v Sarajevu, v okviru prireditve „Adenauer Europa Forum“, prizadeval rehabilitirati in vrniti v javni fokus idejo „Berlinskega procesa“, ki ga je opisal kot enega „najpomembnejših uspehov nemške diplomacije“ v državah Zahodnega Balkana.

„Berlinski proces“ je pobuda kanclerke Merkel, nastala leta 2014 z namenom, kot je dejal veleposlanik Fitschen, da skozi odprtost v fleksibilnem procesu zagotovi spodbude na več področjih, od „odprtega trga do kibernetike“ med šestimi državami Zahodnega Balkana, s končnim ciljem „združljivosti“ z evropskimi standardi in integracijami.

Kljub dejstvu, da je ta ideja naletela na odpor in nerazumevanje javnosti pod sloganom „Evropa nas ne želi, zato so oblikovali proces“, je veleposlanik konkretno naštel diplomatske uspehe, ki jih je ta proces zagotovil v preteklem desetletju, in s tem ponudil zagotovila, da za procesom ne stoji nobena „skrita agenda“, temveč resnične namere EU za vključitev držav regije v članstvo EU.

Vendar pa se je treba spomniti izjav francoskega predsednika Macrona, ki je pred štirimi leti govoril o potrebi oblikovanja EU 1 in EU 2, s čimer je na Balkanu dodatno podžgal dvome skeptikov, da za „Berlinskim procesom“ stoji kakšna skrita agenda. O tej skriti agendi je v naši javnosti potekalo precej razprav, saj je bil ta proces tolmačen kot „Merkelina ideja prevlade in dominacije srbskega sveta“, vrhunec kompromitacije te ideje pa je bila izjava ministra Konakovića, da si „lahko medsebojno hodimo na bajrame“.

Povsem gotovo je, da je nemška diplomacija, ki tvori osnovo EU, skrbno izbrala čas tega predavanja, da bi naši javnosti poslala sporočilo o rehabilitaciji ideje „Berlinskega procesa“, še posebej v času, ko obstajajo zelo upravičeni dvomi med državljani, da je pravzaprav Putin, ne pa EU ali NATO, pravi igralec na Balkanu, ki vleče vse niti.

Vendar pa je dobra stvar iz nagovora nemškega veleposlanika Fitschena dejstvo, da Nemčija ne želi v Bosni in Hercegovini ostati ob strani in imeti vloge zgolj diplomatskega gledalca, temveč želi biti zelo iskren, aktiven dejavnik evropske diplomacije v BiH. V tem smislu je veleposlanik prevzel pogumno in diplomatsko pomembno nalogo povrnitve zaupanja državljanov v evropsko perspektivo te države.

Na tem srečanju, ki so se ga udeležili tudi veleposlaniki Švice, Nizozemske in Belgije, so bili povabljeni tudi predstavniki strank, na povabilo pa so se odzvali iz SDS-a in SDA, predstavniki več organizacij iz nevladnega sektorja, kot tudi predstavnik Rijaseta IZ v BiH. V odprti razpravi so poleg pripomb in zelo konkretnih vprašanj gostov veleposlanik v glavnem prejel zelo splošno podporo in spodbudo za nadaljevanje ideje „Berlinskega procesa“.

Dobro nam je že znano, kako je nemška diplomacija prežeta z veliko kontinuitete in da se nerada spušča v radikalnejše diplomatske spremembe, sama dejstva, da je veleposlanik napovedal izvedbo naslednjega 11. „Berlinskega procesa“ v Veliki Britaniji, je močna indikacija in jasno govori, da se novi zunanji minister Nemčije g. Johann Wadephul, nekdanji pravni svetovalec kanclerja Merza, ne bo spuščal v pomembnejše spremembe zunanje politike Nemčije do BiH, pa tudi do celotne regije Zahodnega Balkana.

Nemčija bo, sodeč po vsem, ohranila kontinuiteto svoje zunanje politike do BiH, kljub dejstvu, da so nekatere razprave pokazale, da bo diplomatska moč in učinkovitost „Berlinskega procesa“, še posebej med letošnjim letom, močno preizkušena z naraščajočim vplivom Rusije na Balkanu, še posebej v Bosni in Hercegovini, in odločnostjo ruske diplomacije, da nudi podporo pri ustvarjanju velike Srbije, kar bo na koncu pomenilo preizkus, ne le za obstoj „Berlinskega procesa“, temveč tudi preizkus za EU kot agensa v političnem oblikovanju BiH in njene prihodnosti.

Vendar pa je to ena stran medalje. Druga stran medalje obstoja te največje ideje nemške diplomacije v minulem desetletju bo izziv – kako povrniti izgubljeno zaupanje javnosti v resnične namere in cilje „Berlinskega procesa“ in kako preprečiti njegove „zlorabe“, kar je lucidno opazil predstavnik SDS-a.



Sodeč po tem, kar smo slišali v Hotelu „Europa“, pa tudi na podlagi vsebine dokumenta o sklepih predsedujočega 10. vrha „Berlinskega procesa“, ki smo ga dobili pred predavanjem, smo lahko dobili vtis, da se je ta največja ideja nemške diplomacije prav zaradi svojevrstnega, recimo trdega, vztrajanja na kontinuiteti še ni dovolj osvobodila niza sterilnih in neproduktivnih diplomatskih fraz, kot tudi iztrošene paradigme „o spravi“ in „dogovoru narodov“ ter diplomatskih iluzij o opustitvi idej „srbskega sveta“ preko uvedbe skupnega trga, ali npr. zagotavljanja svobode gibanja študentov, ali krepitve demokratičnih institucij.

Paradigma „sprave narodov“ je, je treba priznati, že iztrošena in je značilnost postkonfliktnih družb, Bosna in Hercegovina pa živi v novi predkonfliktni fazi.

Naložitev sankcij Dodiku, kot tudi Stevandiću in Viškoviću za vstop v Nemčijo, čemur je takoj sledila Avstrija, pa je primer, ki kaže na pripravljenost nemške diplomacije, da v „primerih nedopustnega ravnanja“ reagira promptno in vodilno, ter da potegne takšen „upravičen“ potez.

Glede varnostne situacije v Bosni in Hercegovini veleposlanik verjame, da ne obstaja velika nevarnost, vendar je priznal: „Malo sem zaskrbljen“. Verjame, da EUFOR dela vse, da ne pride do negotovosti in incidentov, kot glavni problem v državi pa vidi „problem pravne narave“, tj. pobudo iz Republike srbske, da se sodišče in VSTV (Visoki sodni in tožilski svet) omejita samo na Federacijo BiH.

Veleposlanik upravičeno trdi, da to ne prizadene le prebivalstva, temveč tudi njihovo varnost, in ni mogel skriti svoje prikrite skrbi, da ne bo prišlo do incidentov v državi. „Se lahko v državi zgodijo incidenti? Težko je oceniti, z vsemi se pogovarjam, tudi v drugih mestih izven Sarajeva, in ugotavljam, da ljudje verjamejo, da ne obstaja resnična varnostna grožnja v državi. To je tudi naša želja“.

Glede pridržanja Dodika in drugih veleposlanik Fitschen poudarja, da se moramo zavedati, da je zdaj žoga v nogah varnostnih agencij. Veleposlanik zahteva, da domače institucije pokažejo funkcionalnost države in da reagirajo.



Glede Daytonskega sporazuma je veleposlanik Fitschen dejal, da ta sporazum ni „glavni krivec“ za to stanje v političnem življenju države, kar je morda deloma sprejemljiva opazka.

Vendar pa je, ko je govoril o sami bistvu Daytona, ki ga vidi v tem, da se „dva naroda ne bi združila proti tretjemu“, izrekel povsem nesprejemljivo tolmačenje Daytona, ki v veliki meri ustreza načinu, kako Christian Schmidt razume bistvo Daytona.

Po tolmačenju Daytona v optiki nemškega veleposlanika Fitschena, kot tudi Christiana Schmidta, Bosna in Hercegovina nikoli ne more biti uspešna in demokratična država, saj prav zdaj živimo politično stanje, v katerem sta se dva naroda, ali bolje rečeno njuni politični eliti, združili proti tretjemu, večinskemu narodu, zanikata njegov demokratični razvoj, evropsko vizijo države, in ga povsem zavestno privedeta v stanje aparthejda.

Nadalje je veleposlanik v tem smislu spregledal drugo pomembno dejstvo o koreninah in pravih razlogih nastanka Daytona takšnega, kot je, saj je tudi sam vojna proti Bosni in Hercegovini potekala na način združevanja dveh narodov proti enemu, kar so nedvomno pokazale vse haaške sodbe za genocid in vojne zločine.

Ta nenavaden „daytonski konzervativizem“ in slepo zavračanje vsake možnosti za drugačno tolmačenje, in odpiranje vizije v smeri državljanske demokracije, v skladu z evropskimi standardi in vsemi sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), je veleposlanik utemeljeval s tem, da je bil „leta 2007 že enkrat poduzet zelo močan poskus njegove spremembe, ki je propadel zaradi 'manjka glasov v parlamentu'“.

Na vprašanje tega avtorja v imenu Kroga 99 o tem, kako veleposlanik ocenjuje ostro nasprotovanje Christiana Schmidta afirmaciji nove vizije Bosne in Hercegovine skozi premagovanje paradigme „dogovora narodov“, ker ta princip ni prinesel nobenih rezultatov, temveč je državo pripeljal na rob obstoja, veleposlanik ni eksplicitno odgovoril, temveč je izpostavil le nominalno podporo delu Kroga 99, kar bi lahko nakazovalo, da Schmidt dejansko sledi politiki Nemčije pri tolmačenju Daytonskega sporazuma.

Iskreno povedano, veleposlanik je pokazal diplomatsko drznost, da je v tem trenutku po izgonu Anne Lührmann iz Banjaluke, kot tudi nedavnem Dodikovem povratku iz Moskve, spregovoril o „Berlinskem procesu“ in partnerstvu BiH z Nemčijo.

Vendar pa je nastop odhajajočega veleposlanika Fitschena na prireditvi „Adenauer Europa Forum“ v Sarajevu nakazoval na precej poenostavljeno, celo nesprejemljivo tolmačenje bistva Daytonskega sporazuma o „združevanju narodov“.

Pomembna naloga Bosne in Hercegovine ostaja, da bo prihodnji zunanji minister Nemčije g. Johann Wadephul seznanjen s tolmačenjem Daytonskega sporazuma, takšnim, ki bo v skladu z evropskimi standardi in normativi Bosne in Hercegovine, in v skladu s tem spremeni ta diplomatsko iztrošen stereotip.