Bandić opozarja: Predvolilno zaposlovanje in politični pritiski v šolah Kantona Sarajevo!

Napisal: Muamer Bandić, poslanec v Skupščini KS

Prosvetni delavci, ki se leta trudijo pridobiti zaposlitev v vzgojno-izobraževalnih ustanovah v Kantonu Sarajevo, bi se morali resno pripraviti na prihajajoči razpis.

Poleg nujnih strokovnih kompetenc je nujna tudi visoka stopnja računalniške pismenosti ter mentalna in fizična pripravljenost na posledice dolgotrajnega stresa. In to stresa, ki ga povzročajo mobing, pritiski in stalna atmosfera strahu, ki se širi po izobraževalnih ustanovah.

Takšno vzdušje, na žalost, ustvarjajo prav institucije, ki bi morale biti največja podpora izobraževalnemu sistemu, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje Kantona Sarajevo ter Inštitut za razvoj preduniverzitetnega izobraževanja Kantona Sarajevo. Reforma izobraževanja, ki jo ministrstvo že leta predstavlja kot „korak naprej“, je v praksi mnogim prosvetnim delavcem prinesla poslabšanje zdravja v obliki obolenj ščitnice, sladkorne bolezni, poklicne degradacije, pravne negotovosti in na koncu tudi porušitev pedagoških standardov.

Glede na informacije iz šol, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje Kantona Sarajevo trenutno pripravlja največjo prevaro in pravni nesmisel v postopku sprejemanja zaposlenih v šolah. Ministrica v šole pošilja svoje odposlance, da bi „disciplinirali“ ravnatelje in tajnike šol, jim daje navodila, kako naj razlagajo pravila o sprejemanju delavcev. Cilj takšnega delovanja je omogočiti zaposlitev vnaprej izbranim, politično primernim strukturam stranke Narod i Pravda in osebno ministrici.

V celotnem postopku je ena najbolj poraznih dejstev ta, da ministrica v šole pošilja odposlance brez enega samega dneva izkušenj v izobraževanju, da bi predavali ljudem, za katerimi stojijo desetletja dela v razredih. V sistemu, ki bi moral temeljiti na znanju in strokovnih izkušnjah, je ministrstvo strokovnost zamenjalo s strankarsko poslušnostjo.

Ključno vlogo pri izvajanju te NiP-ove klientelistične „reforme“ igra Inštitut za razvoj preduniverzitetnega izobraževanja Kantona Sarajevo. Namesto da bi bil strokovna podpora šolam in učiteljem, je Inštitut skozi tako imenovane „strokovne nadzore“ postal instrument discipliniranja vseh, ki imajo lastno stališče in strokovni integritet. Posebej na udaru so ravnatelji in učitelji z največ znanja in izkušenj na področju vzgoje in izobraževanja, ki se ne strinjajo s takšnimi politikami ministrstva.

Žalostno je, da se Inštitut sploh ne ukvarja z izboljšanjem kakovosti pouka niti s pružanjem resnične podpore šolam. Namesto tega se je preobrazil v parapolitični mehanizem za lov na nepodobne. Institucija, ki bi morala biti prostor strokovnega dialoga in razvoja izobraževanja, je postala sredstvo politične kontrole in zastraševanja.

Pravno porazno je, da nihče na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje Kantona Sarajevo in Inštitutu za razvoj preduniverzitetnega izobraževanja Kantona Sarajevo ne ve, da mora vsak nadzor izpolnjevati materialne in procesne pogoje, da bi bil zakonit. To pomeni, da mora imeti vsak nadzor svoje meje in da se ne more neomejeno ponavljati o istem vprašanju in na podlagi istih dejstev. A to očitno nikogar ne skrbi, dokler se ustvarja prostor za predvolilno zaposlovanje strankarskih kadrov.

Trenutna oblika „strokovnega nadzora“ predstavlja klasičen primer totalitarnega političnega pritiska na ravnatelje in zaposlene. Nad ministrici „neprimernimi“ ravnatelji in prosvetnimi delavci se izvajajo večkratni nadzori o istem vprašanju. In se ponavljajo neskončno krat, dokler se ne dobi „zaželenega“ zaključka.

Praviloma vsak nadzor predstavlja edinstven postopek, ki se zaključi z ustreznim pravnim aktom. Inštitut zaključi nadzor z zapisnikom. Sam zapisnik ni upravni akt, saj Inštitut ni organ uprave, zato ostaja pravno nejasno, kaj pravzaprav nadzira.

Ena stvar je popolnoma jasna, Inštitut je postal igrača v nečijih rokah, oziroma mehanizem zastraševanja prosvetnih delavcev in prisilnega izvajanja politične volje izključno ene osebe.

V družbi, ki teži k demokratičnim standardom Evropske unije, šole ne smejo biti prostor političnih obračunov in vsiljevanja politične poslušnosti, temveč prostor širjenja znanja, svobode mišljenja, razvoja kritičnega mišljenja in razvoja strokovnega integriteta. V svobodni družbi prosvetni delavci ne smejo živeti v strahu pred povračilnimi ukrepi samo zato, ker imajo strokovno stališče.

Na žalost ne ministrstvo ne Inštitut ne razumeta, da izobraževanje ne more napredovati v vzdušju strahu. Namesto sistema, ki motivira in krepi učitelje, se gradi sistem, ki jih ponižuje in izčrpava. Družba, ki ponižuje svoje prosvetne delavce, ponižuje tudi svojo prihodnost.