Piše: Armin Sijamić
Odkar se je Angela Merkel umaknila s položaja nemške kanclerke, se redko pojavlja v javnosti. Njen zadnji javni nastop je prišel v težkem času za Evropo. Vendar to ni preprečilo Merklovi, da bi krivdo za poteze velikih sil pripisala najšibkejšim znotraj zavezniških vrst.
Ko politik zapusti prizorišče, njegov učinek postane predmet preučevanja. Strokovnjaki z različnih področij poskušajo delo tega politika sistematizirati in oceniti. Za to so včasih potrebna desetletja, včasih pa so nekatere stvari jasne že naslednji dan.
Toda v primeru Angele Merkel stvari stojijo drugače. Poleg tega, da so strokovnjaki razdeljeni pri ocenjevanju njene politike, se Merklova iz politične upokojitve poskuša izogniti krivdi za stvari, ki so se zgodile v Evropi v času, ko je bila na oblasti v Berlinu.
Koliko je to čudno, pove že dejstvo, da za krizo na vzhodu Evrope ne išče krivca v svoji politiki na čelu najmočnejše države Evropske unije, ali v Rusiji in Združenih državah Amerike. Za njo so krive Poljska in baltske države.
Merklova je v nedavnem intervjuju za madžarski medij „Partizán“ dejala: „Junija 2021. sem čutila, da Putin ne jemlje več resno sporazuma iz Minska, zato sem želela nov format, takrat skupaj s predsednikom Macronom, kjer bi neposredno govorili s Putinom kot Evropska unija.“ Vendar „nekateri tega niso podprli. To so bile predvsem baltske države, proti temu pa je bila tudi Poljska. Te štiri države so se bale, da ne bomo imeli skupne politike do Rusije.“
Zgodovina napačnih odločitev
Vse, kar se danes dogaja z Rusijo Vladimirja Putina, ima korenine v zadnjih dvajsetih letih. Putin je prevzel Kremlj ob začetku stoletja, Merklova pa je pet let kasneje postala kanclerka in to ostala do leta 2021. Združene države in evropske sile so v začetku tega stoletja vzdrževale dobre odnose s Putinom, izkoriščajoč to, kar je za seboj pustil nekdanji ruski predsednik Boris Jelcin.
Merklova je imela dobre odnose z Rusijo in zdelo se je, da celina gre v dobro smer. Kanclerka je podedovala tudi projekt „Severni tok“, ki je bil ideja prejšnje socialdemokratske vlade. Cilj je bil povezovanje Rusije in Nemčije. Tako je del Evrope postal odvisen od energentov iz Rusije, Kremelj pa se ni obnašal tako, kot si je želel Jelcin in kasneje Dmitrij Medvedjev, hkrati pa je polnila blagajno in krepila vojsko. Vse to se je zgodilo brez bistvenega vpliva držav vzhodne Evrope in malih baltskih držav.
Odločitev Angele Merkel za nadaljevanje nakupa ruskih energentov je bila logična, saj jim je njihova cena nemškemu gospodarstvu prinesla primerjalno prednost na trgih po vsem svetu.
Vendar pa so bili številni kasnejši koraki napaka, za katero Evropa danes plačuje. Rusija je leta 2008 napadla Gruzijo in odcepila Južno Osetijo in Abhazijo. Rusija je leta 2014 anektirala Krim in leta 2022 izvedla popolno invazijo na Ukrajino, nemška vojaška skladišča pa so bila prazna in Kijevu ni bilo mogoče pomagati, medtem ko je del nemške elite z enim očesom gledal proti Kremlju in zavračal, da bi se postavil ob bok Združenim državam in Združenemu kraljestvu, ki sta podprla napadeno državo.
Nenaden prekinitev vezi z Rusijo, ki je sledila leta 2022, je povzročila veliko škodo nemškemu gospodarstvu. Nemška podjetja so izgubila dostop do ruskega trga, plačevala so dražje energente, država pa je ostala obtičala v prehodu na zelene vire energije.
Pred tem je Merklova odprla vrata za milijone migrantov z vsega sveta, kar je privedlo do zaostritve migrantske politike Evropske unije. Silni pritok migrantov je dal zagon rasti skrajne desnice, nekateri od njih pa v svojih nesmiselnih izjavah krivijo priseljence za vse svetovne težave.
Niso bile le ocene nemške kanclerke napačne. Pogosto so bile napačne tudi politike, ki so sledile. Tako se je Merklova upirala ostrejšemu ameriškemu odzivu v Gruziji, aneksijo Krima je sprejela brez velikega odpora, hkrati pa je podpirala strmoglavljenje režimov na Bližnjem vzhodu, kar je v končni posledici privedlo do reke migrantov v Evropo.
Merklova je slabe poteze sprejemala tudi na Balkanu. Navedimo le dva primera. Prvi je podpora srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, ki si ga vsi zapomnijo kot člana Srpske radikalne stranke Vojislava Šešlja in ministra v vladi Slobodana Miloševića. Dolgo je politika uradnega Beograda vir nestabilnosti v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori in na Kosovu. Drugi primer je visoki predstavnik v Bosni in Hercegovini Christian Schmidt, ki si prizadeva v naši državi vsiliti rešitve, ki ne obstajajo v nobeni državi Evropske unije, kateri bi se država, za katero je zadolžen, nekoč morala pridružiti.
Posledice in dežurni krivci
Posledice napačnih politik Angele Merkel so očitne. Ukrajina je v vojni z Rusijo, Gruzija se je obrnila proti Moskvi, oskrba z energenti v Evropi je otežena, težav z migranti ni mogoče ignorirati, nemška industrija je v težavah, sedanja nemška vlada pa se poskuša okrepiti vojsko, ki sta jo Merklova in njena ministrica za obrambo Ursula von der Leyen pustili v razsulu. Sedanji nemški kancler Friedrich Merz se poskuša popraviti, kar se popraviti da.
Izjave, ki jih je dala Merklova, so mnoge razjezile. Nekdanji latvijski premier Krišjānis Kariņš je presenečen, da Merklova še vedno išče krivca na napačnem naslovu. „Vedno sem ji govoril, da se s Putinom ne more ravnati „dobronamerno“, vendar je verjela, da baltske države grešijo. Njene stališče sem dobro poznal, vendar sem osupljen, da po vsem, kar se je zgodilo v Ukrajini, še vedno tako razmišlja,“ je dejal.
Nekdanji latvijski obrambni minister Andris Pabriks ima podobno stališče. „To ni samo kontroverzno. To je škandalozno. Ker nas v bistvu obtožuje, da smo omogočili invazijo,“ je dejal. „Obrne stvari na glavo in ne more priznati lastnih napak, ki so jo dejansko veliko stale“.
Nekdanji poljski premier Mateusz Morawiecki je bil ostrejši od Latvijcev: „Angela Merkel je s svojim nepremišljenim intervjujem dokazala, da je med najbolj škodljivimi nemškimi politiki za Evropo.“
Številni drugi poljski uradniki niso varčevali s kritikami Merklove v svojih odzivih. Naučeni na lastni koži, kaj pomeni, ko Berlin in Moskva pogajata o vzhodni Evropi brez Poljakov, iz Varšave sporočajo, da rešitev ni v popuščanju Putinu, temveč v skupnem odporu.
V Rusiji so bili zadovoljni s tem, kar je rekla Merklova. Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je dejal, da je „gospa Merklova v tem pogledu dejansko upravičena.“ Evropska unija je „na žalost talec fanatičnih politik baltskih držav in Varšave“ glede zunanjepolitičnih vprašanj. Ruska duma je v svojem sporočilu navedla, da Poljska in baltske države storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi „izzvale“ konflikte.
Kakšni so nameni Angele Merkel s takšnimi izjavami, razen obrambe lastnih politik, težko vemo. V svojem nastopu sredi septembra je dejala, da se mora Evropa združiti in postaviti proti Rusiji in Kitajski. Vendar je v intervjuju za madžarski medij izjava bila skoraj nasprotna, saj je sugerirala, da je poslušanje zahtev Poljske in baltskih držav Evropo pahnilo v težave. Ali je pod enotnostjo v Evropi mislila na sledenje stališčem le enega evropskega naslova, prav tako ni jasno, vendar je več kot očitno, da države vzhodne, srednje in severne Evrope vse bolj dvigajo svoj glas in zahtevajo mesto za mizo, kjer se odloča, kar za Kremelj in njegove zaveznike po celini ni dobra novica.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
