‘Orel’ iz Heliodroma postal plen: Šakalom iz Washingtona so dolarji edini zakoniti interes

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

V strahu so oči velike, misli pa tavajo po prostranstvih domišljije v poskusu premagovanja panike. Kajti igra, ki jo Dragan Čović igra že predolgo, se je morala plačati. In skoraj se je že, morda ne v obliki, ki si jo državljani BiH želijo, a dovolj, da prestraši vodjo Hrvatske demokratske zajednice. Nedotakljivi Orel, ki desetletja lovi v kalnem z naloženim nazivom vodje evropske poti BiH, je zdaj postal plen.

In to nič manj – nič več kot ameriški. Ti Američani bodo po vsem svetu dovolili, da ljudi koljejo, etnično čistijo, posiljujejo, ropajo, celo da njihovi otroci zaman umirajo, a nikoli, ponavljam nikoli ne bodo dovolili, da se ogrozijo njihovi ekonomski interesi. Veliko večje glave od Čovićeve so padale zaradi vstopa v prepovedano območje ameriških interesov in tega se zaveda mostarski lastnik sužnjev. Zaveda se, da sta Merkelova in njena politika doživeli polom zaradi Američanov, ona pa je le vzorec.

V paniki, ki ga je zajela, so se Čoviću, ki je bil leta nedotakljiv, v glavi pomešale vse slike. Vendar je ostal dovolj priseben, da poskusi odigrati na karto, na katero igra tudi njegov zadnji resni politični partner. Čović je postal Dodik. Torej, v stiski med Blunkettovim pismom in nedvomnim Plenkovićevim klicem, stopa v čevlje Milorada Dodika in čedno vpitje vsej javnosti na jugu Bosne, kričeč: „Jaz sem beli angel, nisem črna ptica zlogovalka.“ In da bom jasen, samo v tej paranoji sta Čović in angel lahko v isti povedi. Kajti Čović tako dejansko odigra znani „Dodikovo potezo“, da je vsako dejanje proti njemu neizogiben napad na hrvaško nejač. Čović se ne trudi več govoriti med vrsticami, ampak zelo neposredno pravi, da je blokiral južno plinsko interkonekcijo, da Sarajevo ne bi Posušju blokiralo plina. Seveda je to le mantra, saj plin prihaja preko Hrvaške in juga, a Čoviću je zdaj vsaka slama kot tiste gasilske lestve za rešitev.

Zakaj je Čović črna ptica zlogovalka, znana kot mostarski Orel, in ni in ne more biti beli angel.

Začnimo z Heliodromom, vojaškim taboriščem, kjer so hrvaški separatisti zadrževali ujetnike Bošnjake. Tam je Čović kot direktor Sokola iskal sužnje kot delovno silo. Dokument, ki to potrjuje, je nastal 22. junija 1993, v katerem direktor Sokola zahteva zapornike za delo v Sokolu. Iz temnih globin davnih časov je Čović tako vrnil suženjstvo in za to nikoli ni odgovarjal.
S pravnega vidika, o čemer se je veliko pisalo, je nedvomno storil vojni zločin, saj je civilne zapornike odpeljal na prisilno delo. Očitno ga je nekdo, črni Orel, zaščitil pred sodnim pregonom.

Tako kot ga je nekdo zaščitil pred sodnim pregonom za kriminal in korupcijo. Spomnimo, da je bil Čović aretiran in da so domnevno ključni dokazi v njegovem primeru izginili med prevozom na nekaj kilometrov.

Očitno se je predolgo prebijal skozi iglene uši in njegovi zaščitniki nimajo več potrpljenja. Imeli so ga preveč, saj je na politični sceni Bosne in Hercegovine neprestano miniral vse rešitve, ki bi iz Bosne in Hercegovine naredile urejeno državo.

Vse, kar je zmogel, in zmogel je veliko, saj je ob naklonjenosti mednarodne skupnosti in teh istih Američanov edina konstanta v bh. politiki, Čović je rušil v interesu vzpostavljenih s HZHB, zaradi česar je bil storjen UZP. Na politikah UZP-ja je Čović v zadnjih desetih ali več letih vztrajal, da naj bo tretjina Bosne in Hercegovine hrvaška, s hrvaškim oddajnikom, legitimnimi hrvaškimi predstavniki in neformalnimi posebnimi vezmi z Zagrebom.

Nič drugega zaradi črnega Oreljega filtra ni moglo priti skozi. Spomnim se še iz leta 2012/13. obiskov evropskih in ameriških delegacij, da bi se pogajali o volilnem zakonu in legitimnem predstavljanju. In do danes dogovor ni bil dosežen, ker Čovićev UZP filter ni nič drugega kot delitev Bosne in Hercegovine in politično nevtraliziranje 51 odstotkov državljanov te države, ki se izrekajo kot Bošnjaki. Mali je bil Heliodrom, zato se umor enega naroda v zameno za hrvaški košček BiH poskuša izvesti s politično agendo.

Čović je šel predaleč, da bi zdaj popustil, ne le glede legitimnosti v volilni zakonodaji, ampak tudi glede vprašanja Južne plinske interkonekcije. Celotno politično življenje je položil na pladenj politik iz Hrvaške, ki sanjajo o banovini, in če se zdaj preda, bo politično umrl kot tista ptica kukavica, vsi, vsaj na jugu, pa so ga poznali kot Sokola in zato je pustošil po tem območju.

Zato mu ostane, da vztraja, tako kot je danes napovedal. Shemo ima, prijatelj iz Laktašev mu jo je zagotovo posodil. Vprašanje je le, ali ima tisto, kar ima Dodik, hočem reči – ali ima drznost, da Murphyju reče, da je smrad, in Ameriki, da je protihrvaška.

To bi bil vrhunec vseh predstav, ki jih gledamo že več kot desetletje, in preobrat, ki ga noben avtor trilerja ne bi mogel napisati. Toda, ali je Orel ali kukavica, ali igra Dodikovo ali kakšno drugo shemo, Čović mora vedeti eno. V Washingtonu ni ne angelov ne ptic, samo šakali in dolarji. In prvi zaradi drugih jedo tako ptice kot svoje politične otroke. Kajti dolar je edina valuta in vrednost njihove politike, zato naj se pripravi!