Analiza: Podgoriške volitve, test za oblast, a izpit za opozicijo

Napisala: Nevena Kovačević

Predčasne lokalne volitve v Podgorici so razpisane za 29. september. Državna volilna komisija je potrdila 13 volilnih list. Istega dne bodo volitve tudi v Kotorju. Kljub temu, povsem upravičeno, je fokus na podgoriških volitvah, saj njihov izid lahko predstavlja nekakšen reper in presek celotnega stanja ne le na lokalni, temveč tudi na nacionalni ravni. Doduše, slika zagotovo ne more biti popolna, a je mogoče potegniti pomembne zaključke in pridobiti konkretne indikacije, na podlagi katerih bi se ob morebitni zmagi opozicije postavila pod vprašaj tudi legitimnost državne oblasti.

Navsezadnje so prejšnje podgoriške volitve, ki so potekale leta 2022, prav predstavljale paradigmo prihodnje večine, ki danes tvori izvršno in zakonodajno oblast.

Pisali smo takrat, da se bo zmagovalna koalicija, sestavljena iz desnih populistov in radikalnih nacionalistov, prelila na državni nivo. Predvideli smo tudi, da bo vrtoglavi vzpon Gibanja Evropa zdaj rezultiral s prevzemom vzvodov državne oblasti, po čemer bo, prej ali slej, poleg lokalnega, formalizirano tudi državno partnerstvo s strankami nekdanjega DF-a. Prav to se je zgodilo. Najprej z izvolitvijo Andrije Mandića za predsednika črnogorske skupščine, nato pa še z vstopom ministrov DF v Spajićevo rekonstruirano vlado. A kot je običajno, ko gre za koalicije, ki jih držijo skupaj izključno ozko strankarski in partikularni interesi, nekateri od takrat ključnih igralcev danes niso del iste ekipe.

Nekdanji kandidat za župana Podgorice, zdajšnji predsednik države, se je po odhodu iz Gibanja Evropa zdaj odločil za drugačen način političnega delovanja. Z oblikovanjem posebnega poslanskega kluba, imenovanega Gibanje za Podgorico, ki so ga sestavljali bivši poslanci PES-a, je Jakov Milatović iz ozadja začel svoj politični angažma, gradil koalicijski potencial za že takrat skoraj gotovo predčasne lokalne volitve. S formalizacijo koalicije Milatovićevega Gibanja za Podgorico, Građanskega gibanja URA Dritana Abazovića in Gibanja za spremembe Nebojše Medojevića je smer predsednikove politične borbe postala kristalno jasna.

Po večmesečni vladni krizi, burnih in neuspelih pogajanjih, ki so potekala predvsem na relaciji nekdanjih soustvarjalcev, torej PES-a in Gibanja za Podgorico, kot smo že pisali, so poslanci mestnega parlamenta skrajšali svoje mandate, nakar je predsednik Milatović razpisal predčasne lokalne volitve. Nove volitve so bile nedvomno edina optimalna in možna rešitev, po letu in pol, kolikor je trajal mandat odhajajoče oblasti, ki so ga zaznamovala sporna in nezakonita imenovanja, partitokratska porazdelitev moči v mestnih podjetjih, nečutnost za športne in kulturne simbole Podgorice, vodenje mesta, utelešeno v nesposobnosti, neznanju in nestrokovnosti, preoblikovanje Podgorice v središče nacionalizma, namesto mesta, prepoznavnega po ohranjanju sobivanja in afirmaciji kulture dialoga, kakršna je Podgorica vedno bila. Namesto reševanja neštetih problemov, se je odhajajoča oblast zatekla k drastičnim predvolilnim zlorabam, kot je množično partijsko zaposlovanje, kar je sicer ena od najbolj ostro kritiziranih praks DPS-a, iz ust, polnih milozvočnih obljub o meritokraciji.

Predvolilne koalicije in odsotnost načel

Glede predvolilnih dogovorov vladnih strank je očitno, da so se držale pravila, od katerega ne odstopajo niti za milimeter – načelo je, da ni načel. In prav tridesetega avgusta osvoboditelji Črne Gore, ki niso spoštovali načel, so se najglasneje prisegali, da bodo delovali načelno, v nasprotju z režimom DPS. Načela so za osvoboditelje izključno interesna kategorija. Predvolilne koalicije trajajo do konca volilne noči. Nov dan prinaša nove, radikalne preobrate. Tam, kjer je dosežen kakšen dogovor, se zdi, da se lokalne oblasti razpadejo hitreje, kot so bile oblikovane. In ko celo neprincipielni dogovor izostane, imamo ponovitev volitev, kot je primer v Budvi, kjer predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću ni uspelo »rešiti zadeve«.

V Podgorici bodo vladne stranke nastopile v dveh kolonah. Natančneje, lahko jih opredelimo kot kolone zmerne in skrajne desnice. Koalicijo zmerne desnice sestavljajo gibanje Evropa zdaj Milojka Spajića in Demokrati Alekse Bečića. Kolono skrajne desnice sestavljajo prosrpske stranke, na čelu z Mandićevo Novo srbsko demokracijo in Kneževićevo Demokratsko narodno partijo.

Ker koalicijski dogovor PES-a in Demokratov ne velja le za podgoriške, temveč tudi za kotorske volitve, je očiten strah pred samostojnim nastopom, čeprav gre za vladajočo stranko, katere vodja je premier in iz katere vrste prihaja največ ministrov v aktualni vladi. Vendar pa so lokalni volilni cikli, ki so za nami, pokazali, da se PES sooča z znatnim padcem rejtinga. Dodatno, skoraj vsakodnevno se odkrivajo nove afere, v katere je vpleten premier Spajić, od obman v zvezi s famoznimi počitnicami v Sentropeu, preko povezav z različnimi kontroverznimi poslovneži iz kripto sveta.

Tudi s populistično kampanjo, ki temelji na povečanju plač, sprejetjem niza zakonov, nujnih za izvajanje programa Evropa zdaj dva, kripto hazarder ne more ubežati dodatnemu padcu podpore volivcev. Ker se PES kot vladajoča stranka ne kotira dobro, težko da bo od skrivanja v koaliciji z Demokratami imel koristi, saj vse vladne stranke na posamezni ravni beležijo znaten padec odstotne podpore volivcev.

Za PES je oteževalna okoliščina tudi pomanjkanje strankarske infrastrukture, zaradi česar so se tudi tokrat zanašali na institucionalno podporo, postavili so za nosilca liste aktualnega ministra za energetiko Sašo Mujovića. Čeprav je Mujović kandidat za župana, ni na poslanski listi. Da ista infrastrukturna težava muči tudi Demokrate, kaže dejstvo, da so na skupni listi tudi številni ministri iz obeh strank, kot so minister za notranje zadeve Danilo Šaranović, ministrica za evropske integracije Maida Gorčević, minister za pravosodje Bojan Božović... Prva na poslanski listi je aktualna županja Podgorice Olivera Injac. Gotovo se zaradi poslanskih funkcij ne splača odreči ministrskim stolčkom, zato je jasno, da gre za marketinško potezo, ki narekuje vprašanje, kako bi zares izgledala postvolilna kombinatorika, saj na poslanskih mestih ne bi sedeli tisti, katerim so državljani zaupali mandate.

Ironija je, da sta prav PES in Demokrati, čeprav del iste vlade, do nedavnega bila v hudih sporih. Celo minister Šaranović je tožil vlado, v kateri sedi, zaradi odločitve o imenovanju vršilca dolžnosti direktorja Uprave policije. Dejstvo, da sta danes na skupni listi, je ilustrativen primer omenjene neprincipielnosti.

Glede liste koalicije Za prihodnost Črne Gore, je nosilka liste Jelena Borovinić Bojović, predsednica SO Podgorica.

Čeprav je obstajala ideja o široki koaliciji, okoli takšnega pristopa ni bilo doseženo soglasje. Eden od razlogov bi lahko bil stališče, da nastop v več kolonah prinaša več glasov, s širjenjem strukture volilnega telesa, kateremu se vladne stranke obračajo, čeprav je mantra o PES-u in Demokratov kot državljansko usmerjenih strankah že zdavnaj razkrinkana.

Drugi razlog leži v vodstvenem egoizmu in potrebi po dokazovanju, da bi v prvi vrsti ovrgli argumentirane kritike, ki kažejo, da je Spajić premier brez avtoritete, politično odvisen od Andrije Mandića. Vendar pa vsakdanji dogodki na državni ravni podpirajo takšne trditve.

Bošnjaška stranka, ki je prav tako del oblasti, se je odločila za samostojen nastop, kar se zdi precej neracionalna odločitev, glede na osipanje članstva in nezadovoljstvo volivcev zaradi sodelovanja v rekonstruirani vladi, skupaj s podporniki četniške ideologije. V igri je ponovno vodstvena taština in dokazovanje pred kritiki političnih odločitev, po ceni slabega rezultata. Nosilec liste je Edin Tuzović.

Od soustvarjalcev do nasprotnikov

Sodeč po poteku dosedanje kampanje, so najhujši nasprotniki aktualne oblasti, še posebej gibanja Evropa zdaj, dve listi. Prva je tista, ki nosi ime predsednika Jakova Milatovića, katere nosilec je funkcionar Abazovićeve Ure Luka Rakčević, druga pa Podgoriška lista, ki jo vodi donedavni minister za pravosodje in eden Spajićevih najbližjih sodelavcev Andrej Milović.

Podgoriškim koalicijam je pravkar oznanjen razpad PES-a na tri frakcije, o katerih se je dolgo šepetalo.

Milović je razkril Spajićeve povezave s kontroverznim britanskim poslovnežem Džordžem Kotrelom, ki naj bi ga Spajić namesto kot kripto strokovnjaka, strankarskim kolegom predstavljal kot strokovnjaka za PR in komunikacije. In Milatović je nedavno dejal, da je preko Spajića spoznal Kotrela, zatrjeval je, da na noben način ni sodeloval pri financiranju predsedniške kampanje, ter da mu se Kotrelova zgodba ni dopadla, ker jo je štel za antievropsko, zaradi Kotrelovega sodelovanja pri Bregzitu. Milović je sicer že prej sporočil, da je Kotrel sodeloval pri financiranju PES-a, ter da naj bi BIA posnela Spajića med sestankom v Beogradu s kraljem kriptovalut Do Kvonom, preden je bil Južnokorejec aretiran v Črni Gori. Kljub fotografijam s Kotrelom in drugimi sumljivimi osebami iz kripto skupnosti, premier odgovarja z molkom, vendar je očitno, da ne more ubežati razkritju, kljub vsem mahinacijam. Kot smo že na začetku navedli, predsednikov politični angažma ni presenečenje. Milatoviću so ustavna pooblastila pretesna in jasno je, da želi voditi politične procese skozi bolj aktivno javno delovanje. Model liste, ki nosi Milatovićevo ime, je treba priznati, neizogibno podoben tistemu, ki ga je v Srbiji patentiral Aleksandar Vučić, kjer vse lokalne liste nosijo ime predsednika, kandidat pa postane dejansko nepomembna figura. Doduše, Milatovićeva odločitev je z pravnega in političnega vidika povsem legitimna, pojavljanje predsednika države na lokalnih kampanjah pa ni novost v črnogorski politiki. Vendar pa je praksa, da lista nosi ime predsednika, nenavadna.

Milovićev angažma torej ni sporen, so pa njegovi motivi, ki temeljijo na osebnih interesih in ustvarjanju strankarskega jedra za nadaljevanje politične kariere. Čeprav Milatović s kritičnim in v veliki meri pravilnim odnosom do delovanja vladajoče večine ustvarja odklon od potez ostale oblasti, zgodnja dela pričajo o njegovi ideološki profilaciji, nešteto madežev v politični biografiji, o katerih smo pisali že davno, pa se ne morejo sprati z naglo prebujenim evropejstvom.

Koliko bo trajala Milatovićeva politična prijateljstvo z Abazovićem in Medojevićem, s katerima je med svojim bivanjem kot podpredsednik PES-a izmenjeval hude obtožbe, ostaja, da se vidi.

Milatovićeva lista je ena tistih, ki bi lahko bila jeziček na tehtnici. Čeprav znatno manjša, je v tej igri tudi Milovićeva lista, pri čemer je večja verjetnost, da bi Milatović in Abazović v prelomnem trenutku kljub nestrpnosti stopila ob bok subjektom aktualne oblasti, medtem ko je bolj realna možnost, da bi Milović začel neko vrsto pogajanj z opozicijo.

Opozicijske kolone in potek kampanje

Tudi vodilne opozicijske stranke bodo nastopile v dveh kolonah. Eno sestavlja DPS, katere nosilec liste je poslanik v črnogorski skupščini Nermin Abdić. Drugo sestavlja Evropski zavezništvo, nadstrankarska platforma, ki so jo nedavno oblikovali Socialni demokrati, Socialdemokratska stranka in Liberalna stranka. Nosilec liste je poslanec Socialnih demokratov Boris Mugoša.

Predvolilna kampanja zaenkrat poteka mirno. V nasprotju z vladnimi strankami, ki namesto soočanja s posledicami lastnega nedejavnosti, vodijo izjemno negativno kampanjo, usmerjeno na več front, z neizogibnimi narativi o tridesetletni oblasti DPS, ter medsebojnimi trenji akterjev nekdanje večine, ki so zdaj na nasprotnih straneh, opozicija vodi znatno pozitivnejšo kampanjo. Medtem ko oblast volivce ponovno poskuša privabiti s populistično vabo povečanja plač, ki bo po ocenah ekonomskih analitikov z zmanjšanjem prispevkov uničila pokojninski sistem, se opozicija obrača k lokalnim temam in komunikaciji z državljani. Kljub temu bi ključno vprašanje lahko bilo – ali imajo udeleženci volilne tekme dovolj moči, da motivirajo apstinente, ali so osredotočeni na ohranjanje tradicionalnega volilnega telesa.

Namesto krepitve politične scene, smo priča dodatnemu drobljenju. Učinek je lahko dvojni. Večje število list lahko pomeni tudi širšo ponudbo, privlačno različnim delom volilnega telesa. Na drugi strani, veliko število list, brez inovativne in prepoznavne ponudbe, lahko ustvari zmedo med volivci in negativno vpliva na udeležbo.

Na prejšnjih parlamentarnih volitvah je bil zabeležen rekordno nizek odstotek volivcev, ki so se udeležili volitev. Zato je motivacija apstinentov ključnega pomena, saj bi to lahko bila prelomna točka podgoriških volitev. Če pa pride do povečanja števila apstinentov, se bo proces oblikovanja oblasti dodatno zapletel. Nekatere manjše liste, kot je Stranka evropskega napredka, katere vodja je nekdanji premier Duško Marković, bi lahko prešle cenzus, medtem ko bo večji del novoformiranih strank in gibanj verjetno ostal pod cenzusom. Posledično bo to privedlo do večjega števila razpršenih glasov. Za manjše liste, za katerimi stojijo javnosti znani politični akterji, je prehod cenzusa realna možnost, medtem ko je za tiste manj znane vstop v volilno tekmo tvegana poteza, ki ne more prispevati k oblikovanju stabilne oblasti. Končno, veliko število list nakazuje na volilno negotovost in posledično težko predvidljive postvolilne koalicije.

Možnost za zmago državljanske Črne Gore

Poleg propagandne kampanje na obskurnih portalih, neposrednejše vmešavanje stroja pod vodstvom uradnega Beograda za zdaj ni izraženo. Vendar pa se je kampanja šele začela, in ne smemo zanemariti dejstva, da so podgoriške volitve za Aleksandra Vučića izjemno pomembne, še posebej v trenutku, ko se sooča z notranjimi težavami in izzivi na mednarodnem parketu, saj se natančno tehtanje med Evropo in BRIKS-om izmika nadzoru.

Spomnimo se le bitke za Nikšić. Jasno je, da finance in logistika ne smeta odpovedati. Vprašanje je le, na katere igralce bo dominantno usmerjena beograjska propaganda, ter neposredna podpora, saj so bili vsi tridesetega avgusta poslušni igralci v različnih fazah. Agresivna kampanja, s ciljem dokazovanja velikosrbske dominacije in končnega podjarmljenja Podgorice, nas ne sme presenetiti.

Na drugi strani, če bi opoziciji z modro politiko uspelo doseči zmago, ki bi pomenila vrnitev pročrnogorskih strank na oblast v Podgorici, bi bil to prvi pomemben korak, kapitalno pomemben za okrevanje državljanske Črne Gore. To bi bila smerokaz do resnično suverene in neodvisne Črne Gore. Današnja Črna Gora je država porobljenih institucij, ki jo vodijo zanikovalci črnogorskega jezika in identitete, sovražniki državnih simbolov, rušitelji multikulturalizma in multietničnosti. Današnja Črna Gora je proevropska le, če jo gledamo skozi rožnata očala kratkovidnega zahoda. Objektivno gledano, Črna Gora drsi proti vzhodu, odtujena od državljanskih in evropskih vrednot, izpostavljena agresivnemu udaru fašizacije, ki vodi k zaostrovanju družbeno-politične polarizacije, do popolnega razgretja, v prepiru z regionalnimi zavezniki, na korak od preoblikovanja v tretjo srbsko republiko.

Podgoriške volitve so test za vladne stranke. Če ga ne opravijo, bo legitimnost državne oblasti nujno postavljena pod vprašaj, kar bo rezultiralo v razpadu interesno obrobne in preoblikovane večine.

Zmaga opozicije je pot k izrednim parlamentarnim volitvam. Pred opozicijo je najpomembnejši izpit, prva faza obrambe Črne Gore iz rusko-srbskih krempljev. Naslednja postaja bi bil Nikšić, spomladi, ki bi moral simbolično biti črnogorski. V Podgorici se bodo merile sile, in tega izpita, kot nekaterih prejšnjih, suverenisti ne smejo pasti, saj je čas za čakanje popravnih davno potekel.