ANALIZA Kako je Hamas prespal Izrael

Napisal: Dean Džebić

Medtem ko je bil v kabinetu premierke Golda Meir leta 1973 popolna zmeda, je eden od pomočnikov načelnika generalštaba IDF izjavil: „Ujeli so nas s hlačami na kolenih“. Takratni načelnik generalštaba, rojeni Sarajevčan David „Dado“ Elazar, ni bil resno jemljan v okviru priprav na napad arabske koalicije. Zaspali so za trenutek tako Aman (vojaška obveščevalna služba) kot Šabak (služba notranje varnosti), medtem ko je vsaj Mosad preko Ašrafa Marvana in kodne besede „kemikalija“ vedel, da je vojna neizbežna.

Vendar pa je takšna napaka strahotnega obveščevalnega aparata bila mogoča tistega usodnega leta 1973, ko je bila zadnja priložnost za uničenje države Izrael. Včeraj pa ni odpovedal le obveščevalni skupnosti Izraela, odpovedala sta politični in družbeni sistem. Že v devetdesetih letih je polemolog in vojaški strateg Martin van Creveld postavil tezo, da vsako odlašanje uničenja Hamasa in nekdanjega Fataha, predvsem pa Hamasa, le krepi te teroristične frakcije. Bolj ko se bo odlašal končni obračun s Hamasom, močnejši, odpornejši in bolj sposoben za hitre in močne udarce bo ta postal. Hamas je včeraj udaril močno, hitro in drzno, Izrael pa je ujel ne s hlačami na kolenih, temveč povsem brez hlač.

Nezamisljivo majhno število vojakov IDF je varovalo varnostno ograjo, da bi raketni udari ob
koordiniranem napadu z droni, ki so z ročnimi obrambnimi bombami zasuli strelne line in izpostavljene ognjene točke – popolnoma uničili stražarsko posadko. Po preboju ograje in ustvarjanju breše v njej, je v doslej nepredstavljivem desantu z motornimi paraglajderji vstopilo veliko število borcev Hamasa po vsem južnem Izraelu. Torej skrajno asimetričen model, celo za Hamas, ki se je izpopolnil v asimetričnem vojskovanju, ki mimogrede ni asimetrično zaradi nesorazmernosti nasprotnikov, temveč nesorazmernosti konvencionalnih in nekonvencionalnih metod oziroma modelov napada.

V tem totalnem napadu s kopna, morja in iz zraka ter ob doslej nepredstavljivem raketiranju je izraelska stran v boksarskem smislu prejela vrsto udarcev, od katerih je bilo težko ostati na nogah. Seveda je as, s katerim Izrael od leta 1967 igra zelo uspešno, njegovo vojno letalstvo IAF, ki nima para v regiji in širše. Ostaja pa kot presenečenje dejstvo, da so bili nekateri generali IDF pobiti v spanju ali ujeti, česar nismo videli v zadnjih petdesetih letih.

Seveda je najslabši segment vsake arabske vojne med Arabci kolateralne žrtve in uporaba orožja, katerega cilj je ustvariti čim večjo kolateralno škodo in žrtve. Z nasičenostjo oziroma sočasnim napadom z velikega števila smeri oziroma ognjene črte, v vrsto postavljenih in skrbno skritih baterij večcevnih raketometov Rajum 114 mm z po 12 cevi, so sejali smrt v vseh izraelskih mestih. Tu je seveda tudi pomembno vprašanje števila železnih kupol oziroma sistemov Iron Dome, čigar uspešnost je bila včeraj zmanjšana zaradi celo vrste dejavnikov.

Namreč, Iron Dome je računalniško voden sistem, pri katerem računalnik preračunava trajektorije izstreljenih artilerijskih raket in granat z oceno, ki jo daje operaterju o stopnji verjetnosti zadetka. Če sistem oceni, da raketa ali granata leti v morje ali v puščavo, nanjo ne ukrepa. In sicer med množičnimi napadi z večcevnim raketometi, ki jih Hamas dobiva od Irana preko Hezbolaha, a jih tudi sam izdeluje, več kot 30 odstotkov izstreljenih raket konča v morju ali puščavi, zato se lahko izpolni norma natančnosti 85 odstotkov, ki jo ima Iron Dome. Vendar pa so bili artilerci Hamasa včeraj znatno natančnejši, saj so bili vsi cilji v notranjosti Izraela, splošen vtis pa je, da so tudi obsežne priprave obrodile sadove.

Na drugi strani ima IDF najhitrejši mobilizacijski sistem na svetu, saj je bilo do večera mobiliziranih okoli 30 brigad mešanega sestava z 10 poklicnimi ter štirimi divizijami rezervistov. Obrambni sistem Izraela se opira na velik naborniški bazen prebivalstva z aktivno in pasivno rezervo ter poklicnimi silami, in glede na to, da moški služijo obvezni vojaški rok pet, ženske pa tri leta, je ta naborniški bazen dejansko celotno prebivalstvo.

Popoldne je IDF uspel omejiti nadaljnje prodiranje Hamasa, vendar pa Hamas ima velik adut v rokavu, to so ugrabljeni civilisti in vojaki IDF. Z neizogibnim
aeromitingom IAF po Gazi sledijo čiščenja oporišč Hamasa, medtem ko je kljub odobritvi možnosti kopenske invazije še vedno negotova. Gaza ni Libanon, niti stanje v IDF ni kot tisto leto 2006, dejansko je Izrael daleč od tega, kakršen se zdi. Država je politično razdeljena, glede na to, da vrnitev Benjamina Netanjahuja na mesto premierja mnogim ni bila všeč. Obstojna vlada je zelo majava, glede na to, da je Netanjahu kot nujno zlo vlado oblikoval z skrajno desnico, ki bi ga lahko politično dezavuirala, če ne bo dovolj radikalno odgovoril na ta napad.

Na drugi strani je IDF izjemno nenaklonjen novi vladi, ki ga je z ustavnimi in reformnimi programi znatno omejila, še posebej z reformo zakonodaje. V tako razdeljeno državo z opozicijo, ki jo vodi Yair Lapid, ob vrsti notranjih izzivov, je Hamas poskušal zaigrati na najdražjo karto s svojim drzno žestokim napadom, ki ga brez dvoma ni samostojno načrtoval ali izvedel. V končni fazi to ni vojna Palestincev, temveč proxy vojna Irana z Izraelom, ki asimetrično zadaja udarce, glede na to, da je Izrael še vedno konvencionalno nedosegljiv. V tej in takšni arhitekturi zapletenih in fluidnih zavezništev, značilnih za regionalni varnostni kompleks Bližnjega vzhoda, tudi tokrat Gaza ne bo izginila, glede na to, da ima nekontrolirani kaos Bližnjega vzhoda vendarle svoje kontrolorje.

Gotovo pa ni vseh kart vrženih v igro, glede na to, da je Hezbolah željan vstopiti v ta konflikt, vendar brez blagoslova iz Teherana ne more, glede na to, da tudi Teheran ima v mislih, kako je minula arabska koalicija leta 1973, ko je brez zadržkov vrgla vse na Tel Aviv preko Golana in Sinaja.

Deja vu nad Palestino, spet in spet do nadaljnjega.