Ameriško zadrževanje Pekinga: Nova zveza NATO ob obalah Kitajske in Severne Koreje

Napisal: Armin Sijamić

Spopad med dvema največjima svetovnima silama se zaostruje. Washington in Peking ne skrivata, da jima je cilj poraziti tekmeca, čeprav še vedno pozivata k sodelovanju. Stvari so zašle tako daleč, da se razpravlja o prihodu zveze NATO pred kitajske obale. V kakšni obliki bo Severnoatlantska zveza prišla v kitajsko dvorišče, je vprašanje, o katerem se intenzivno razpravlja.

Med letošnjim poletjem je bilo več dokazov o zaostrovanju spopada med Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Washington je delal na omejitvah za kitajsko gospodarstvo, grozil s sankcijami in združeval države, pripravljene, da se uprejo Kitajski. Peking, čeprav veliko manj pompozno od ameriških tekmecev, je delal na „dedolarizaciji“ svetovnega gospodarstva, širitvi BRICS-a, obračanju kitajskega gospodarstva proti domačemu trgu in krepitvi vojske.

/qpost/312832

Ekonomska in demografska kriza na Kitajskem: Spopad z Zahodom prinaša nove težave

Napisal: Armin SijamićKitajska je že vrsto let drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Strokovnjaki so napovedovali, da bosta državi na tem seznamu v doglednem času zamenjali mesti. Od pojava koronavirusa ima Kitajska pr

Da bo poletje prav takšno, je bilo jasno že maja, ko je Kitajska pozvala k „previdnosti“, saj se NATO širi proti vzhodu in načrtuje odprtje urada na Japonskem. Namreč, NATO je načrtoval prihodnje leto odpreti urad na Japonskem, da bi ohranil stike z državo gostiteljico, Južno Korejo, Avstralijo in Novo Zelandijo. Ta, za NATO rutinski korak pri širitvi sodelovanja na zaveznike, je Kitajska videla kot strateško vmešavanje v kitajsko dvorišče in ob ruski vzhodni meji.

Na julijskem vrhu Nata so bile karte povsem odprte. Kitajska je predstavljena kot grožnja varnosti in vrednotam zavezništva, torej kot grožnja na skoraj vseh področjih svojega delovanja na mednarodni politični sceni. Ta formulacija, kjer je Kitajska videna kot večja grožnja kot Rusija, je bila že predstavljena v doktrini Josepha Bidna, ki to azijsko državo označuje kot edino svetovno silo, ki lahko in ima vire, da parira ameriškemu vodstvu v svetu.

Na vrh Nata v Vilniusu so prišli avstralski premier Anthony Albanese, japonski premier Fumio Kishida, novozelandski premier Chris Hipkins in južnokorejski predsednik Yoon Suk Yeol. Skrbela jih je želja Kitajske po prevladi v regiji in Severna Koreja, ki v zadnjih mesecih izstreljuje različne rakete.

Čeprav je Kishida pred vrhom dejal, da Japonska nima namena postati članica Nata, a si želi sodelovanja, Kitajci niso imeli dvomov, da je oblika manj pomembna od vsebine. Kitajska je obsodila širjenje Nata na „azijsko-pacifiško regijo“ in sporočila, da se bo Kitajska odločno odzvala.

Kitajski časnik „Global Times“, pogosto megafon uradne politike Pekinga, ki se skriva za zmernostjo, se je ostro odzval. V svojem uvodniku so zapisali, da je NATO „sekira, sulica in lopata Washingtona“ in da je „vir vojne“, kjerkoli se pojavi. Nadalje pišejo, da večina držav v Aziji NATO „vidi kot strašno pošast, ki se ji je treba izogniti za vsako ceno“.

Koliko je to res, je manj pomembno od tega, da Kitajska NATO vidi kot podaljšano roko Amerike in da se boji njegove prisotnosti v regiji, torej da se boji tega, kar se bo zgodilo v prihodnjem obdobju.

Hegemon v svojem dvorišču

Širitev Nata na Pacifik v tem trenutku ni realna, temu pa nasprotujejo tudi nekatere članice. Breme nasprotovanja Rusiji pušča svoj davek. Največje število članic Nata v vojaškem smislu ne bi moglo pomagati na Pacifiku. Zato je kitajski strah pred Natom dejansko strah pred Washingtonom in zavezniki v regiji, ki bi lahko začeli graditi drugo zavezništvo.

Veliko število azijskih držav svet dojema drugače kot Zahod. Tamkajšnje vlaganje v vojsko je izsiljeno, saj je prednostno nahraniti na stotine milijonov ljudi. Toda kitajsko obnašanje kot hegemona v Aziji, kar je v bistvu vodenje politike, kot jo je Zahod vodil stoletja, mnoge države sili, da poiščejo pomoč. Združene države teh pozivov ne bodo ignorirale.

Prejšnji teden je kitajsko ministrstvo za vire ponovno objavilo zemljevid, predstavljen v konceptu „desetih črt“, ki prikazuje, da Peking ima suverene pravice na skoraj celotnem Južnokitajskem morju, s čimer zanika pravice Vietnamu, Maleziji, Bruneju in Filipinom.

Kitajske namere, da si skoraj celotno morje z vsemi viri in plovnimi potmi prisvoji, ni ustavila niti sodba Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, na katerega so se Manila obrnila leta 2016, češ da so pravice Filipinov v Južnokitajskem morju kršene. Kitajska je sodbo zavrnila, takratni filipinski predsednik Rodrigo Duterte pa je ugotovil, da papir iz Haaga nima nobene vrednosti, ker ima Kitajska moč. Čeprav ni bil ljubitelj politike Washingtona, je Duterteju poseben problem predstavljal Donald Trump, ki je želel zadržati Kitajsko, vendar ni bil pripravljen tega storiti zaradi neke druge, njemu verjetno ne tako pomembne države.

Desetletni zavezniki in novi sporazumi

Z prihodom Bidna so se stvari obrnile. Barack Obama je govoril, da se fokus ameriške politike preusmerja na Pacifik, in veliko pred njim so to izrekli številni ameriški strateki in uradniki, ne da bi puščali dvom o končnih namenih Washingtona. Agresija Rusije na Ukrajino ni prišla ob pravem času za Bidna, ki je že pred uradnim prevzemom funkcije poslal svoje ljudi v več azijskih držav, da bi se pogovorili o odnosu do Kitajske.

Od prihoda Bidna in Kamale Harris na oblast, je podpredsednica Azijo obiskala večkrat kot kateri koli drug kontinent. Državni sekretar Antony Blinken je med mandatom petkrat obiskal Japonsko, štirikrat Indonezijo, obiskal pa je tudi Papo Novo Gvinejo, Tongi in Fidži, kar govori o pomembnosti te regije za ameriško zunanjo politiko.

Delo ameriški diplomaciji v tem delu sveta olajšujeta dve dejstvi. Prvo je, da so Združene države v tem delu sveta prisotne od druge svetovne vojne in da imajo v nekaterih državah vojaške baze, drugo pa je strah pred Kitajsko kot regionalnim hegemonom.

Če se ponovno ozremo na zadnji mesec, bomo videli glavne stebre ameriške politike. Sredi avgusta je Biden gostil Kishido in Yoona ter se dogovoril o širitvi varnostnega in gospodarskega sodelovanja med Združenimi državami, Japonsko in Južno Korejo. Biden je vrh opisal kot „zgodovinski“, saj je bila vzpostavljena institucionalna podlaga za skupne korake na Pacifiku. Dogovorjena je bila „dolžnost posvetovanja“ med tremi državami na področju varnosti, s ciljem, da grožnja eni od njih postane grožnja vsem, nato pa še letni vrhovi in skupne vojaške vaje.

Celoten vrh, čeprav je Biden dejal, da „ni bil o Kitajski“, je bil podoben pošiljanju sporočil Severni Koreji in Kitajski. Sporočili so, da se zavzemajo za mednarodno pravo, medtem ko je Kishida dejal, da se „nadaljujejo enostranski poskusi, da se s silo spremeni status quo v Vzhodnem in Južnokitajskem morju.“

Ta vrh je potrdil, da Washington igra na svoje zavezništvo in strah pred Kitajsko. Namreč, čeprav sta Južna Koreja in Japonska ameriška zaveznika, imata ti dve državi nesoglasja glede druge svetovne vojne, torej vprašanje japanske okupacije še vedno visi v zraku.

Po omenjenem vrhu je bilo objavljeno, da Biden po vrhu G20 v Indiji potuje v Vietnam in da bo tam podpisal „strateški sporazum“. Po navedbah bo Biden Vietnamu pomagal pri razvoju naprednih tehnologij, čipov in umetne inteligence. Prej je Biden isto, a v veliko večjem obsegu, dal tudi Indiji.
Kmalu zatem je Washington dogovoril svojo okrepljeno vojaško prisotnost na Filipinih.

Pred desetimi dnevi je obrambni minister Austin Lloyd gostil kolega iz Indonezije, da bi okrepili vojsko te azijske države in obsodili kitajske poteze v Južnokitajskem morju, ki „niso v skladu z mednarodnim pravom.“

Washington ne želi le okrepiti Indonezije. To počne tudi s Tajvanom, ki prejema ogromne količine orožja, celo skozi program za neodvisne države.

/qpost/312483

Rusko oddaljevanje od Zahoda: Severna Koreja kot zaveznik in priznana jedrska sila

Napisal Armin SijamićAgresija Rusije na Ukrajino februarja lani se bo v zgodovini Rusije zapisala tudi kot obdobje, ko je Moskva spremenila politiko in začela iskati zaveznike tam, kjer je bilo to nepredstavljivo. Severna Koreja, ki jo je R

Kitajska se je na te poteze odzvala s poskusom pridobivanja zaveznikov v Pacifiku, vendar pa glavno oporišče ostajata Rusija in Severna Koreja, ki bi ju lahko v prihodnjem obdobju okrepila.

Vendar pa je glavni kitajski adut njena naraščajoča vojaška moč in trenutna šibkost številnih kitajskih sosedov. Zgodovina nas uči, da se spopad med dvema največjima svetovnima silama mora zgoditi prej ali slej, če želi šibkejša zavzeti vodilni položaj. Ali je Kitajska izbrala pravi trenutek, da izzove Združene države, je drugo vprašanje. Alternativa spopadu je dogovor, vendar v zadnjih mesecih Washington in Peking ne moreta najti skupnega jezika, medtem ko se trudita prepričati druge države, da se postavijo na njuno stran.