Ameriški gangsterji in bosanska jalovina!

Piše: Rasim Belko

Interes, vedno in za vedno edina stabilna valuta vseh političkih odnosov, na mikro in makro ravni.

Le nam, geografsko, politično in demografsko majhnim, se ta interes prepogosto pojavlja kot fatamorgana prijateljstva velikih sil. In ko se diplomatsko polirana površina opraska, je v ozadju vedno interes v korist naše škode.

Konec novembra 2024. leta sem bil na javni razpravi o zasebnem načrtu izgradnje nekega World Trade Centra v Novem Sarajevu. Drama na vrhuncu, na trenutke je grozila, da preraste v incident, in se je končala z jasnim stališčem akademsko močne stroke, profesorjev, državljanov, da je tak objekt nesprejemljiv zaradi več razlogov. Tisti, ki jih državljani občine Novo Sarajevo plačujejo s svojimi davki, od načelnice Benjamine Karić, svetnikov, do uslužbencev po oddelkih, so se trudili, da bi nam pojasnili, kako je to dobro in kako bomo profitirali. Na vprašanje, kako se bo to zgodilo, če gre za zasebno podjetje, so si umivali rok.

Dve leti kasneje sem v spletnih medijih, ki delujejo kot podstavki pod veliko ameriško zadnjico, prebral hvalnice o istem WTC-ju, kateremu so se državljani Novega Sarajeva, pa tudi celotnega mesta, rekli ne. V hvalnici piše takole: “World Trade Center Sarajevo bo prispeval k odpiranju novih delovnih mest, privabljanju naložb in pozicioniranju Sarajeva kot rastočega regionalnega poslovnega centra”. Naj povejo samo eno tujo naložbo, ki je bila tako napovedana in se je izkazala za resnično, pa bom izbrisal ta tekst!

Ne bodo je našli, ne glede na to, kako dober je PR. Na primer, podjetje, ki iz bosanske zemlje v Varešu izkopava rude in dobiček iznaša daleč od Bosne in Hercegovine, je ukradlo bosansko zemljo (vložena nova pritožba Ustavnemu sodišču BiH), uničilo gozdove, zastrupilo pitno vodo in kri prebivalcev tega in širšega območja. In zdaj bi se naj vse to zanemarilo za nekaj deset delovnih mest, si mislim.

In nič drugačna ne bo zgodba o Južni plinski povezavi. Pripeljali nam bodo plin LNG namesto tekočega ruskega. Spet nam bodo vzeli državno premoženje, ker se Američanom, tako kot Dodiku, ne zmeni za premoženje naše države. Vzeli ga bodo na silo, tako kot so na silo prisilili politične podanike iz Sarajeva, da izglasujejo zakon. In potem nam bodo rekli takole: “Južna interkonekcija vam bo prinesla naložbe, odprla delovna mesta, omogočila ugodnosti, vas osvobodila precej poceni ruskega plina”.

Potem se bomo ob neki uri zbudili in spoznali, da poceni ruskega plina ni več, da si revni ne morejo privoščiti ogrevanja, ker je ameriški drag, da ni delovnih mest, da ni premoženja.

Do zdaj se niso niti potrudili ti 'ameriški zavezniki', da bi pojasnili svoj odnos z Miloradom Dodikom in dogovor z njim. Ker je ta dogovor odpravil sankcije Dodiku in ljudem okoli njega, v BiH pa ni rešen niti en problem.

In javnost se bo spet spraševala, kako to, da naš najpomembnejši zunanjepolitični partner iz nas dela sužnje v 21. stoletju. Ker javnost v Bosni in Hercegovini težko misli, še težje razume, da geopolitika ni Merhamet ali Karitas, ampak interes za prevlado, ki se najprej lomi preko malih. Bh. politika ne misli, njej je dobro, dokler se bogati, za to, kaj bo jutri, pa jim je vseeno.

Amerika bo nam po tej politiki še naprej najpomembnejši partner, ne glede na to, da se je ta svetovna sila spremenila v trgovskega gangsterja, ki krade vire po svetu pod krinko demokracije, naložb in podobnih prevar. Kot tat, ki vam ukrade denarnico, vam vrne osebno izkaznico in reče “no, zdaj vam je dobro”.

Država, ki je leta ubijala muslimane vzhoda zaradi virov, kot sta nafta in plin, ki povzroča kaos v Srednji Ameriki z uporabo drog kot virom, ki je ugrabila predsednika suverene države Venezuele, se še vedno nekako predstavlja kot največji zagovornik demokracije in vsega, kar ta pomeni. Nor je ta svet in hvala bogu očitno je prišel do faze razpada, ker nobeno ropanje in nasilje ne traja do zore.

Govor kanadskega premierja obhodi svet. Mark Carney je definiral izhodišče razpada svetovnega reda, kot ga poznamo, ker je tudi svetu dovolj ameriških barab, pa tudi drugih barab, ki po svetu kradejo, kar lahko, in se pretvarjajo, da so prijatelji vsem.

“V zadnjem času so velike sile začele uporabljati ekonomsko integracijo kot orožje. Carine kot vzvod. Finančno infrastrukturo kot prisilo. Dobavne verige kot ranljivosti, ki jih je treba izkoristiti. Ne morete "živeti v laži" vzajemne koristi skozi integracijo, ko integracija postane vir vaše podrejenosti. Posledično mnoge države prihajajo do enakih zaključkov. Morajo razviti večjo strateško avtonomijo: v energetiki, hrani, kritičnih mineralih, v financah in dobavnih verigah,” je sporočil Carney, ciljajoč Ameriko in nato vse druge po vrsti.

Šačka idiotov, ki jih mi, nesrečniki v BiH, imenujemo politiki, je morda prebrala Carneyevo sporočilo, morda ga je razumela, vendar težko bo doseglo njihov razum, da bi spoznali, da projekti, ki nam jih prinašajo tujci, niso naš, ampak njihov interes. Naj seštejejo, kolikšen dobiček je odšel iz države samo na račun rud v Varešu, in jim bo jasno. Ne verjamem, da bodo postali drzni in sporočili, da tako ne gre več. Ker nas je ta šačka idiotov spremenila v ameriške podanike, tako da nismo več v položaju, da presojamo, kaj je pravilno in kaj napačno.

Zaradi vsega navedenega je naša usoda negotova kot kockarja, ki čaka zadnjo številko na tomboli, na katero je vložil zadnji denar. Ker to, kar se pri nas imenuje politika, ni nič drugega kot kockanje z usodo države in njenih državljanov, rulet obstoja pa držijo liki z žepi, polnimi orehov, ki politike niso niti učili niti razumeli, ampak jim je bila dodeljena.

Nihče se ne sprašuje, zakaj Južne interkonekcije ni v Rs, zakaj tam nekateri tujci ne ponujajo naložb “delovnih mest, blaginje”, ne izkopavajo rud. Zakaj samo v Sarajevu vse poteka brez odpora in skoraj brez preverjanja pravilnosti. Nihče ne postavlja vprašanja, zakaj Američani čuvajo Dayton kot kopile, ki ga nihče v Bosni in Hercegovini ne želi.

In jim ne bo jasno, ker nimamo Marka Carneya, da bi jim povedal, kako blizu je točka razpada globalnega poretka in kako pomembno bo, da mi nadaljujemo z izkopavanjem svojih rud, kot so nam jih kopali predniki, da mi proizvajamo svojo hrano, kot smo jo mi stoletja proizvajali, da mi upravljamo svojo zemljo in sklepamo zavezništva, v katerih bomo imeli tudi mi svoj interes!

To se imenuje politika in to Carneya definira kot državnika, drznega in pogumnega, da tudi Ameriki in celemu svetu pojasni resnico, ki jo vsi vidijo, a je nihče ni smel izreči.

Najdimo Sarajevu Carneya, preden nas pokopljejo z jalovino naših rud!