Ambis za Bosno in Hercegovino: Patrioti z pravim razlogom zaskrbljeni!

Piše: Rasim Belko

Postaja monotono, vendar se v tej monotonosti skriva nevarnost, ki nas bo nekega dne pričakala za vogalom in nas kot po pravilu šokirala, pustila šokirane v vlogi žrtve, da bomo jokali in čakali mednarodno miloščino za zaščito naše domovine Bosne in Hercegovine.

Štiri leta nazaj smo poslušali vodjo diplomacije Elmedina Konakovića (NiP), člana Predsedstva BiH Denisa Bećirovića (SDP), ministra za obrambo Zukana Heleza (SDP), poslanko Sabino Ćudić (NS), premierja FBiH Nermina Nikšića (SDP) in spremljevalni institucionalni in strankarski orkester, ki nas je prepričeval, da smo že skoraj nekje, zdaj pa je proti koncu mandata vsem jasno, da smo dejansko nikjer.

Kot država in družba se nismo premaknili z mesta, na katerega so prišli aktualni in vsiljeni politični predstavniki iz Sarajeva. Ne samo, da nismo blizu odprtja pogajanj z EU ali kakšnega napredka proti Natu, ampak smo očitno vse bolj oddaljeni od pristopnih poti.

Nekoč so v zakulisnih šaljivih pogovorih govorili, da se bo prej EU razpadla, kot pa da bo Bosna in Hercegovina postala članica, danes pa vse kaže na to, da je Bosna in Hercegovina pred razpadom in da od zgodbe o članstvu ni nič.

Grozi nam siva lista FATF-a, aretirajo nam voznike v EU, na mejah imamo malo boljši odnos kot Afganistanci in Sirijci, našteti liki iz učbenikov, kako se ne ukvarjati s politiko in diplomacijo, pa pripovedujejo zgodbe, kako smo mi na vsakem pomembnem mestu, kjer se odloča o nas.

Za nobeno odločitev, ki se tiče nas, nismo bili vprašani, večina teh odločitev je za nas izrazito neugodna ali pa je bila ta neugodnost z angažmajem posameznikov izven sistema zmanjšana.

Diplomacijo vodimo kot Mulekelefeta iz Donjega Brabonjišta, s hvalospevi o sebi zapolnjujemo prostor na vseh obstoječih družbenih omrežjih, vsi oblike politike pa so prepuščene zakonskemu odnosu, v katerem ima Nikšićevo zadnjo besedo in glasi “tako je, Dragan”.

In Dragan Čović je točno tam, kjer mora biti, vedno pravočasno na blokadi Bosne in Hercegovine od znotraj. Na drugi strani pa ve, kdaj in kam mora iti, in koga sprejeti na zunanjepolitičnem področju, ko je treba zbrati podporo za fragmentacijo države BiH.

V Sarajevu Željano Zovko dojemajo kot damo iz dobrih vicev, vendar ta Zovko dela za desettisočinko več kot celoten politično-diplomatski establišment, ki izvira iz Sarajeva. Nedavno je tako omogočila Čoviću in drugim kadrom HDZ-ja, da so v Mostarju govorili s prvim možem AFET-a (Odbor za zunanje zadeve Evropskega parlamenta) Davidom McAlisterjem.

Sporočila McAlisterja iz Mostarja so replika Čovićeve zgodbe: “Zato pozivam vse odgovorne politike v Sarajevu, da odblokirajo celoten proces in izvedejo potrebne reforme… Kar lahko vidim, ko govorim s pripadniki hrvaške skupnosti, je očitna proevropska usmerjenost, vendar pričakujem tudi od drugih skupnosti, da naredijo korak naprej”. V Sarajevu so to prešuteli, zavedajoč se, da se lahko tako odzovejo le na lastno nedejavnost.

In kje je Milorad Dodik, brez katerega ni pogovora. Ta politični leš, kot ga imenuje Zukan, ali politični mrlič, kot ga imenuje Trojka kot celota, leti po svetu svoboden kot ptica in okrepljen v svoji secesionistični misiji. Odstranjene so mu sankcije, popustil je pritisk na entiteto RS, zato je Dodik vsiljenim Bošnjakom v oblasti pokazal, kako se dela diplomacija. Odletel je k Bibiju Netanyahu, Viktorju Orbanu, zdaj pa ga glejte po Ameriki, natančneje Washingtonu z Željko Cvijanović, kako pobirata sadove svojega dela. Nevarnejšega mrtvaca dolgo ne boste srečali na območju te naše države.

Težka kot svinčena veriga za vsakega patriota te države, vendar žalostna in resnična je ugotovitev Radovana Kovačevića (SNSD), ki pravi: “Kolikor koli so se v Sarajevu trudili, da bi bilo drugače, je Milorad Dodik očitno uspel pozicionirati Republiko srbsko kot subjekt politike, ki odloča, medtem ko je edini rezultat Konakovića in Sarajeva ta, da je BiH nič drugega kot objekt politike, o katerem odločajo drugi. In odločali bomo”.

Zaradi vsega tega me ne čudi povabilo, ki sem ga sinoči prejel, med drugim tudi zaradi sporočil, ki prihajajo iz ZDA o BiH. Prekaljeni borec in poveljnik panično sprašuje, kaj bomo in kam gremo, ker kot vsak, ki misli z glavo, tudi ta poveljnik vidi, da se nam odpira prepad pod nogami, mi pa verjamemo, da nas bodo rešile lažne Bećirovićeve garancije, Konakovićeva diplomacija iz zvezka, Helezova obramba in Nikšićeva politika. Tu je še Ćudić, da pomaga z debatnim znanjem.

V bistvu je težko predvideti le eno – ali bo mednarodna skupnost, predvsem Amerika, pripravljena do oktobra čačkati po zelo občutljivem vprašanju Bosne in Hercegovine?

Če je odgovor pritrdilen, potem nam lahko pomaga le še Bog, v primeru drugačnega odgovora pa je na nas, ker bomo imeli možnost in obveznost izbire.

Če bomo naivni, podkupljivi in slepi, da izbiramo tiste, ki so Dodika iz kletke “sankcij” spustili, da pripoveduje svojo zgodbo svetu, Čoviću pa dali krila, potem pomoči ne bomo smeli iskati, niti je ne bomo dobili. Prepad bo odprt za Bosno in Hercegovino in vse, ki jo imajo radi!