Aleksandar Vučić in ljubitelji Rusije vodijo Srbijo na Zahod

Napisal: Armin Sijamić

Srbija bo 17. decembra na še ene predčasne volitve, tokrat, po besedah predsednika Aleksandra Vučića, na zahtevo opozicije. To domnevno zahtevo je sprejel v dneh po oboroženem napadu na kosovsko policijo, zato bodo državljani glasovali za državni, pokrajinski (Vojvodina) in lokalni nivo v več občinah in mestih, vključno z Beogradom.

Napad na kosovsko policijo in druge pomembne teme so umaknjene iz javnega prostora, zato državljani v Srbiji ponovno izbirajo med Vučićem in ostalimi, med odprto ali prikrito proruskimi strankami, med odprtimi in prikritimi zagovorniki velikodržavnih projektov, med tistimi, ki „ne dajo Kosova“ na različne načine, in tistimi, ki bi šli na Zahod pod njihovimi pogoji, ter med peščico tistih, ki si resnično želijo drugačno državo, ki bo živela v miru s sosedi.

Glede na informacije pristojnih organov v Srbiji je na volilnem seznamu za prihajajoče volitve 6,5 milijona volivcev, po lanskem popisu prebivalstva v tej državi (brez Kosova) pa živi 6,6 milijona ljudi. Te številke govorijo o tem, kako lahko volitve v Srbiji potekajo nepravilno, na kar opozarja del medijev, aktivistov, političnih strank...

Kljub temu Srbija gre na volitve. Opozicija nima pripomb na volilne pogoje, čeprav je pred samo nekaj leti zavračala sodelovanje na njih. V Beograd so prihajali posredniki iz Bruslja, da bi evropski državi v 21. stoletju pomagali pri izvedbi nekakšnih svobodnih in poštenih volitev. Posredniki niso uspeli, tisto, kar je opozicija zahtevala, se ni zgodilo, prav tako ne zahteve z množičnih protestov po dveh masakrih (primeri „Ribnikar“ „Dubona in Malo Orašje“).

http://www.drugastrana.info/post/dva-novinska-teksta-i-dva-masakra-ogolila-su-vlast-aleksandra-vu%C4%8Di%C4%87a-i-stanje-u-regionu

Dva novinska teksta i dva masakra ogolila su vlast Aleksandra Vučića i stanje u regionu

Takozvani Zapadni Balkan već dugo nije u fokusu najvećih svjetskih sila, što je vijest koja raduje, barem ako znamo šta je početkom maja podstaklo interesovanja za ovaj dio svijeta. Dva novinska teksta i dva masakra u Srbiji precizno su oslikali današnju Srbiju, a posljedično i čitav region u koji se vraća nacionalizam kako je to jučer zapazio i njemački predsjednik. U danu kada je trinaestogodišnji Kosta Kecmanović počinio masakr u osnovnoj školi u Beogradu, američki The New York Times objavio

Opozicija, ki medsebojno obtožuje, da na različne načine „dela za Vučića“, je ocenila, da so nakopičene afere dovolj, da Vučić izgubi volitve, oziroma da s svojimi partnerji ne zagotovi večine v skupščini.

Vseh teh afer ni mogoče niti našteti. Nekatere od njih so množični in posamezni umori, teroristični napadi in paravojaški tabori, prodaja narkotikov, povezana z državnimi funkcionarji, napadi na novinarje in medije, korupcija, ameriške sankcije Aleksandru Vulinu...

/qpost/305402

Američke sankcije Vulinu: Presuda jednoj politici ili konačni obračun?

Piše: Armin SijamićPrije desetak dana Ministarstvo finansija Sjedinjenih Američkih Država uvelo je sankcije direktoru srbijanske obavještajne službe Aleksandru Vulinu. Sankcije dolaze u vremenu kada se regionalne krize, direktno ili indirektno

Zato bi iz pripomb nekaterih kritikov tako oblasti kot opozicije ironično lahko sklepali, da je opozicija pozvala na volitve, da bi jih izgubila, da bi prorusko usmerjeni Vučić državo popeljal na Zahod.

O čem poteka razprava?

Na letošnjih volitvah v Srbiji je morda najtežje določiti, kaj je glavna tema predvolilne razprave, pod pogojem, da obstaja, saj Vučić že leta zavrača televizijsko soočenje z opozicijskimi voditelji, v oddajah, kjer se pojavijo nekateri člani njegove stranke, pa se vse konča s prepiranjem. Kljub temu je Vučić glavni akter predvolilne kampanje, čeprav ni kandidat na teh volitvah.

Kaj ponuja Vučić in kaj ponuja opozicija, je prav tako težko opredeliti. Najkrajše rečeno, Vučić ponuja nadaljevanje dosedanjih politik, največji del opozicije pa meni, da mora sedanja oblast oditi in da jo mora naslediti vlada, ki se bo radikalno obračunala z dvanajstletno vladavino Vučića.

Še ena značilnost te kampanje je, da skorajda ni močnih strank ali koalicij, ki bi znotraj sebe imele enak pogled na pomembna vprašanja. Tako na primer del opozicijske koalicije „Srbija proti nasilju“ podpira obračanje proti Zahodu, medtem ko je njen drugi del skeptičen. Pri Vučiću je že vrsto let enaka zgodba, saj ima v svoji stranki zagovornike približevanja Zahodu, Rusiji in Kitajski.

Takšne razlike glede tem iz preteklosti, kar je še večji paradoks, so še bolj izrazite. V tej kampanji se opozicijske stranke poskušajo diskreditirati s formulacijo, da „priznavajo genocid v Srebrenici“, kar je enako izdaji nacionalnih interesov. Hkrati oblast sporoča, da je Srbija pripravljena na sodelovanje s sosedi in da si želi evroatlantskih integracij, v kar del Zahoda verjame.

Bolj ko gremo v preteklost, večja je distopija. Politični in družbeni akterji si prizadevajo za rehabilitacijo vseh vrst fašizmov, od javnosti pa zahtevajo, da „pravilno bere“ njihova sporočila. Nedaven primer je poskus vrnitve na javno sceno, če je bil kdaj ideološko izgnan, Dragoša Kalajića, ki je med agresijo na Bosno in Hercegovino trdil, da se tako brani Balkan pred „islamisti“ in Rusija pred „mondialisti“.

Bolj negotovo, kdo bo pod cenzusom, kot kdo bo zmagovalec volitev

Zmagovalec volitev v Srbiji je znan, to je vladajoča Srbska napredna stranka (SNS). Ostaja vprašanje, koliko odstotkov bo prejela in ali ji bo to dovolj, da vlado oblikuje sama ali s koalicijskimi partnerji, in ali bodo ti koalicijski partnerji vključevali ljudi, kot je Vulin.

/qpost/317718

Blaga reakcija Zapada na događaje iz Banjske bila bi poziv na nove napade

Piše: Armin SijamićJoš od kada je prije desetak dana napadnuta kosovska policija, počela je operacija „kontrole štete“ koja pokušava da dokaže da zvanični Beograd nije kriv i da se teroristički napad mora čim prije zaboraviti i pretvara

Glede na različne ankete, na katere se sklicujejo mediji v Srbiji, bo SNS prejela od 39 do 45 odstotkov glasov. Da je Vučiću vsak glas pomemben, potrjuje tudi dejstvo, da je v Beogradu v koaliciji z Vojislavom Šešljem, v kampanjo pa se je vključil tudi preostali član radikalskega tria – Tomislav Nikolić.

Na drugem mestu bo po anketah omenjena koalicija „Srbija brez nasilja“, ki naj bi imela od 15 do 20 odstotnih točk manj od SNS. Cenzus bodo prestopile tudi manjšinske liste Madžarov, Bošnjakov in Albancev, ter dve desničarski koaliciji, zbrani okoli Boška Obradovića in Miloša Jovanovića.

Vsi ostali se bodo borili za prestop cenzusa, kar je glavno vprašanje na teh volitvah, saj se glasovi tistih, ki ne prestopijo cenzusa, po D'Hondtovem sistemu prerazporedijo zmagovalcem, zato bi Vučiću ustrezalo, da jih čim več ostane pod tremi odstotki podpore. Prav v teh strankah so mnogi iskali „Vučićevo opozicijo“, celo med tistimi, ki se ne izrekajo kot desnica.

Zahod, Rusija, Srbija

Čeprav na volitvah „državljani izbirajo“, je za splošne razmere na Balkanu pomembnejši odnos Zahoda in Rusije do teh volitev in Srbije na splošno. Priljubljenost Rusije med strankami v Srbiji je dobro znana in kot taka ni novica – beograjski akterji tekmujejo, kdo bolj ljubi Rusijo, celo v svojo škodo. Zato je ruski vpliv na to kampanjo hkrati viden in neviden, oziroma ni potrebno, da se posebej kaže, saj politični akterji vedo, kaj se od njih pričakuje.

Vendar pa je odnos Zahoda do te predvolilne kampanje več kot zanimljiv fenomen, saj Vučić uživa večjo podporo tudi od tistih, ki so odprto za približevanje Evropski uniji in Natu. Pred temi volitvami je v Srbijo prišel tudi generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg, ki ga je na letališču v Beogradu pričakala neoborožena častna garda. V prejšnjih kampanjah se je Vučić v kampanji srečeval z Vladimirjem Putinom, kar je bilo sporočilo volivcem, da Moskva stoji za njim.

Kljub temu je eden najbolj zanimivih podrobnosti zadnjih volilnih ciklov podpora, ki jo Vučiću nudi Alexander Soros, sin bolj znanega Georga, v precej večji meri kot tistim, ki stojijo na podobnih ideoloških pozicijah kot bogati in vplivni ameriški gost. Ta fenomen, prav tako kot fenomen „obarvanih revolucij“, ki so močno povezane s Srbijo in nekaterimi njenimi državljani, je treba še preučiti. Kako je Vučiću uspelo pridobiti večjo podporo s tega naslova kot svojim nasprotnikom, je pomembno vprašanje tudi za srbsko sosedstvo.

Tako bi volitve 17. decembra lahko odprle nova poglavja v zgodovini Srbije, še posebej njene opozicije, ki si je želela volitev v pogojih, za katere je prej trdila, da so nepošteni in da je Vučić podredil celoten državni aparat svoji zmagi. Očitno je, da opozicija računa na jezo državljanov in da jim je to glavni adut za zmago, saj večina njih, prav tako kot Vučić, nima načrta, kako Srbijo spremeniti v državo, ki bo podobna sodobnim, razvitim in demokratičnim evropskim državam.