Če smo se včeraj spraševali, ali bo vojne, moramo biti od danes pripravljeni - vse do izginotja separatizma in hegemonizmov!

Piše: Rasim Belko

Dneve, mesece, leta. Od Daytona do danes skorajda ni časovnega prostora, v katerem se nismo spraševali – ali bo vojne? Fenomen nenehnega preizpraševanja miru je mogoče zlahka definirati kot posledico nedokončane vojne.

Živimo namreč v državi, katere sistem je zgrajen z mirovnim sporazumom, ne z institucionalno proizvodnjo odločitev, ki bi to državo naredile za državo državljanske ustave in ureditve po modelu opredeljene države. Stanje, v katerem so se trije vojskujoči se strani strinjale, da bodo živele pod isto streho drug ob drugem, je pravzaprav osnovni sprožilec za preizpraševanje možnosti vojne.

In ko se na ta sprožilec naveže dvajsetletna grožnja delitve države, ob nenehnem močnem pritisku nikoli ustavljenih hegemonističnih pretenzij Beograda in Zagreba, dobimo stanje kolektivnega PTSP-ja, ki ga ni mogoče spremeniti brez korenitih sprememb osnovnih postulatov, na katerih ta država deluje.

Torej, živimo vsiljeno faktično stanje vojne, ki se vzdržuje z lažnimi kompromisi in mirom, ki je bolj zamišljena oblika kot realnost. Kajti v miru se razmišlja o ekonomiji, splošnemu blagostanju, kulturi, športu, povezovanju s svetom. Pri nas so to stranske kategorije, s katerimi se malo kdo ukvarja.

Razporeditev moči v tem družbenem subjektu s kolektivnim PTSP-jem je jasno vidna. Srbske politike na popolni zakonitosti ljudskih množic odkrito spodkopavajo državo in delajo na realizaciji secesionizma. Nedvomno se iz vsakega njihovega poteza vidi, da te politike imajo tako strategije kot mehanizme njihovega uresničevanja. Z zaledjem Srbije so tiste, ki v takšni Bosni in Hercegovini narekujejo tempo, tempo pa ni nič drugačen kot vojaški!

Voditeljska politika bh. Hrvatov s kontrolnim mehanizmom v Zagrebu in realizacijskim v Mostarju je sofisticirana, morda pa tudi uspešnejša, saj zaradi srbske politike svoje cilje realizira veliko mirneje, z neprimerljivo manjšim tonom odpora.

Tretja politika predstavlja tiste, ki jim večinoma sodijo in odločajo. Sodi jim kolektivno in neizprosno. Generaciji, ki je junaško branila, se sodi, ker je obranila tisto, kar bi moralo izginiti, vsem drugim generacijam pa se sodi na podlagi propagandnih špekulacij in predsodkov, tako da postanejo teroristi, džihadisti, radikalni muslimani….

V vzdušju, v katerem je vsako nacionalno prebujanje domoljubnih sil vnaprej obsojeno na propagandno pretvarjanje v različne oblike »izmov«, je težko pričakovati ustvarjanje kakovostne prodržavne sile, ki bo kreirala strategije in realizacijske načrte za vojno stanje. In če smo včeraj govorili, da bo vojna, bi danes morali imeti pripravljene načrte, materialno-tehnična sredstva in človeštvo, ki bo branilo bosansko deželo. Kajti to, kar je bil včeraj lažen mir, ne pomeni, da danes nismo v realni vojni.

Armada Bosne in Hercegovine je nastala iz soseske straže, v kateri je bil en oborožen in nekaj ljudi z hladnim orožjem in brez orožja sploh. Iz tega korena odločnosti in poguma je nastala Armada, katere uspehe še danes preučujejo tam, kjer se usposabljajo vodje v najmočnejši armadi sveta.

Danes torej ne potrebujemo nobene ekspertize, na podlagi katere bomo ocenjevali, ali bo vojne, danes potrebujemo sinhronizacijo političnih, vojaških, ekonomskih elementov probosanske družbe. Kajti, če smo včeraj govorili, da bo vojna, od danes moramo biti pripravljeni. Ne nekaj dni, temveč vse do trenutka, ko bo grožnja notranjega separatizma in regionalnega hegemonizma izginila.

Zgodovina, ki smo jo pisali v devetdesetih, nas uči, da ni potrebe, da lijemo solze in pišemo pisma tujcem, naj nas rešijo pred Dodikom in Vučićem, Plenkovićem in Čovićem. Valjda smo se takrat naučili, zdaj pa smo videli na primeru Gaze, da svet ne rešuje, ampak krize izkorišča za druge potrebe.

Samo nacionalno prebujanje v realnem času in priprava na tisto, o čemer že predolgo govorimo, je lahko in je zagotovilo obstoja nas, Bosancev in Hercegovcev, in Bosne in Hercegovine kot celote.

Vse druge poti, v primeru tistega »ne daj Bože«, nas zagotovo vodijo v izginotje v že začrtanih in pripravljenih množičnih grobiščih srbskega sveta in banovine Hrvaške.