Afrika želi spremembe: Macronova afriška politika beleži nove poraze

Napisal: Armin Sijamić

V zadnjih letih je Afrika priča valu državnih udarov. To še posebej velja za regijo
Sahel, kjer je imela Francija vrsto vojaških baz, močne ekonomske in politične povezave, pa tudi
zapuščino kolonializma, ki je danes Franciji, ob vse večjem vplivu Rusije in Kitajske, največji sovražnik. Politika Emmanuela Macrona v Afriki beleži poraz za porazom.

Ko je 24. februarja lani Rusija sprožila invazijo na Ukrajino, so mnogi posvetili več pozornosti Afriki. Spraševali so se, kako se bo Rusija odzvala na pritisk Zahoda. Pozornost je usmerjena na dejavnosti skupine Wagner, ki je v več afriških državah dosegla spremembe v korist Rusije. Wagner v Afriki ni le plačanska vojska. Tam so jim zaupana dela zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja (rudnikov, naftnih polj, letališč...), usposabljanja čet in širjenja ruskega vpliva. Čeprav je znano, da za Wagnerjem stoji Moskva, so uradno zasebna družba.

Toda Wagner tam ni sam. Svoje storitve nudijo tudi drugi. Južnoafriška družba DAG je
delovala v Mozambiku, ameriški družbi CACI in Academi v več državah, v Kamerunu so
Izraelci, britanski Aegis Defence Services in G4S v dvajsetih državah, nemški družbi Asgaard in Xeless v Sudanu, Libiji, Egiptu in Mavretaniji, francoski Secopex v vrsti držav...

Afrika je prepletena s plačanskimi vojskami, ki se ukvarjajo z usposabljanjem, zaščito in „boj proti terorizmu“. Toliko različnih oboroženih formacij, ki včasih delujejo v isti državi, kaže na spremembe, ki se dogajajo v zadnjih letih. Izbira različnih svetovalcev in zaveznikov kaže, da imajo tamkajšnji voditelji različne načrte.

Francija izgublja Afriko

Že od leta 1956 in Sueške krize, ko so Združene države Amerike Franciji in Združenemu kraljestvu pokazale, da nista več svetovni sili, kot sta bili nekoč, Pariz izgublja vpliv v Afriki. Včasih je ta proces hitrejši (dekolonizacija, članstvo v Združenih narodih), včasih pa počasnejši zaradi demografskega, gospodarskega, vojaškega in političnega razvoja afriških držav.

Najnovejši val slabljenja francoskega nadzora nad deli Afrike se je začel pred dvanajstimi leti, ko je bil ubit Muamer Gadafi in ko je bila Libija uničena. Eden glavnih zagovornikov uničenja Gadafijeve Libije je bil nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Po Gadafijevi likvidaciji in razpadu države na ozemlja, ki jih nadzorujejo različite skupine, je javnost izvedela, da je Silvio Berlusconi poskušal prepričati Sarkozyja, naj ne napade Libije.

Sredi avgusta je italijanski zunanji minister Antonio Tajani izjavil, da je bila „napaka“, da je bilo „dopuščeno“, da je bil Gadafi ubit. Po nedavnem vojaškem udaru v Nigru je bilo s sestanka vojaške hunte te države in Burkine Faso sporočeno, da je bil razpad Gadafijeve Libije prelomnica in da se je takrat v Sahel zaredila negotovost.

Z odstranitvijo Gadafija so meje postale porozne, orožje se je prelilo v različne države, milijoni ljudi so postali migranti, mnogi pa so prispeli v Evropo. Na južnih mejah Libije so v nestabilnost tonili Čad, Sudan, Niger ter druge države, kot so Mali, Burkina Faso, Slonokoščena obala, Srednjeafriška republika... V enem od svojih zadnjih sporočil Libiji in svetu je Gadafi napovedal takšen scenarij.

Vendar je treba reči, da tega ni bilo težko napovedati. Sahara, ki se razteza čez 12 od 54
afriških držav, ima površino skoraj treh Evropskih unij in poleg tega na desetine milijonov revnih, slabo infrastrukturo, nestabilne vlade, kolonialno dediščino, kjer so bile meje narisane s šestilom, ter velika naravna bogastva, ki pripadajo tujim podjetjem.

Macronova politika „partnerstva“

Ko je Macron prišel na oblast in Evropo „rešil“ pred Marine Le Pen, ni bilo niti pomisleka, da bi Pariz zapustil Afriko. V tem je francoska politična scena skoraj enotna, saj vedo, koliko jim pomenijo afriške surovine. Nekdanji bankir je zavzel domnevno drugačen pristop od svojih predhodnikov. V bistvu je poskušal braniti tisto, kar je Francija v tistem trenutku imela. Da je Francija simbol tega statusa quo na celini, kažejo tudi nedavni primeri. Po udaru v Burkini Faso je hunta izgnala francoskega veleposlanika. Enako je storila hunta v Nigru, ljudje na ulicah pa so nosili ruske zastave, medtem ko so v Maliju na francoske lepili mrtvaške lobanje.

Prizivanje Rusije ni naključno. Poleg tistih, ki v Rusiji vidijo rešitev, je to verjetno tudi sporočilo ruskih izpostav na terenu. Treba se je spomniti začetka ruskega napada na Ukrajino, ko je Macron okleval s pošiljanjem pomoči Kijevu. Pariz je najprej poslal denar in humanitarno pomoč, kasneje pa še vojaško opremo. Od junija Pariz napoveduje, da bo pomoč okrepil. To poletje so sile, ki jim pomaga Rusija, v mnogih afriških državah potisnile Francoze nazaj.

Da stvari gredo v napačno smer, kaže tudi pismo francoskih senatorjev, naslovljeno na Macrona
v začetku avgusta. Njih 94 je predsedniku sporočilo, da je čas, da se preispita politika do Afrike in do tamkajšnjih „prijateljev“, ki „ne razumejo“ več Francije.

Macronu očitajo, da je do porasta protifrancoskih čustev privedla operacija „Barkhane“, ki jo je sprožil nekdanji predsednik François Hollande in v kateri se je francoska vojska bojevala proti islamističnim skupinam v petih državah Sahela (Burkina Faso, Čad, Mali, Niger, Mavretanija) in Srednjeafriški republiki, končala pa se je novembra lani. Iz vseh teh držav, razen Mavretanije, je bila Francija po vojaških udarih izgnana. Na seznam porazov je treba dodati Libijo, kjer je Macron podprl upornike, tako kot Rusija, ne pa mednarodno priznane vlade.

Senatorji, iz različitih strank, so zapisali, da je politika „Françafrique“ na vojaškem področju
zamenjana z „Russafrique“, na gospodarskem s „Chinafrique“, na diplomatskem pa z
„Americafrique“. Senatorji pišejo, da v Afriki potiskajo tudi francoski jezik v korist angleščine.

Na začetku leta je Macron dejal, da bo Francija zmanjšala število vojakov in da ima „vizijo partnerstva z afriškimi državami“, pri čemer je dodal, da celina ni „ničigovo dvorišče“ in zavrnil „anahronističen“ boj velikih sil. Dejal je, da bo „jutri naša (vojaška) prisotnost potekala skozi baze, šole, akademije, ki jih bodo skupaj upravljali“ francosko in afriško osebje.

Kdo in kako bo upravljal državo, in s tem francoske misije po svetu, je vprašanje, ki skrbi francosko javnost. Macron je nedavno napovedal reformo francoske diplomacije (najštevilčnejše po ameriški in kitajski), ukinitev pooblaščenih veleposlanikov in zunanjepolitičnih svetovalcev ter njihovo zamenjavo z državni uslužbenci, ki bodo rotirani na položaje.

Pred več kot dvema letoma je Macron mnoge razjezil z napovedjo ukinitve „grande école“,
znane kot ENA, elitne šole, ki izobražuje voditelje in državne uslužbence. Šolo, ki jo je leta 1945 ustanovil Charles de Gaulle, so obiskali štirje predsedniki (vključno z Macronom), devet premierov in številni pomembni uradniki Francije, Evropske unije in drugih držav.

Macron, se zdi, še naprej sprejema napačne odločitve. V Gabonu je pred dvema dnevoma vojska
odstranila s oblasti predsednika Alija Bonga. Le Pen je vprašala o „koherentnosti“ politike, ki doživlja poraz v eni od „najbolj frankofilskih držav“, levičar Jean-Luc Mélenchon pa je ugotovil, da medtem ko „predsedniško lutko“ zamenjuje vojska, „ko Afričani obračajo stran“, je Macron podpiral Bonga in tako „kompromitiral Francijo“. Omenjeni Hollande je opazil, da se je Macron blago odzval na državne udare v zadnjih letih.

Prav državni udari so v veliki meri določili usodo Afrike. Menijo, da jih je bilo od leta 1950 več kot 200 in da jih je bilo približno polovica uspešnih. Vprašanje je, koliko jih bo v prihodnje, medtem ko različne države usposabljajo različne sile in medtem ko se bitka za vire nadaljuje.

Trendi v velikem delu Afrike trenutno niso v prid Franciji. Številne države zavračajo Macronovo „partnerstvo“ in iščejo rešitev za stotine milijonov revnih ljudi. Vendar to ne pomeni, da bo Francija v celoti izgnana iz Afrike. Poleg vojaških baz ima Francija izkušnje z upravljanjem Afrike ter svoje favorite in zaveznike na terenu. Zato jih ne smemo odpisati niti, če bi druge sile spremenile matriko upravljanja Afrike.