Kaj pa, če bi bosanski politiki rekli 'ali bo premoženje vrnjeno BiH ali odstopamo od Daytona'?

Piše: Rasim Belko

Dvojna agresija na Bosno in Hercegovino ni bila izvedena zato, ker bi se kartografi zla v Beogradu in Zagrebu navduševali nad turističnim potencialom naše države, temveč zaradi njenega ozemlja. Znaten del tega ozemlja je bil zaseden z agresijo, UZP-jem in genocidom, zapečaten pa z mirovnim sporazumom v Daytonu. Ne trajno, temveč do časa, ko se bo ozemlje Bosne in Hercegovine mirno vrnilo njenemu lastniku - državi!

Vendar pa je reševanje vprašanja lastništva nad ozemljem Bosne in Hercegovine ter njenimi bogastvi, vse skupaj tisto, čemur pravimo državno premoženje, nas je globoko pahnilo v stanje, ki bi lahko nadaljevalo to, kar je Dayton ustavil.

Država je lastnica ozemlja, ker brez ozemlja ni države. In to je vsem jasno in znano. To vedo tudi mednarodni izvajalci miru, vedo tisti, ki so podedovali politiko okupatorja, in vedo, upajmo, tudi tisti, ki se imenujejo probosanski politični spekter.

Jasno je, da se je vojna vodila zaradi državnega premoženja, vojna bi se lahko nadaljevala zaradi državnega premoženja. Mednarodni dejavnik v Bosni in Hercegovini je po vsej verjetnosti trgoval s tem državnim premoženjem, odlagal njegovo reševanje kot nekakšen milostni rok protidržavnim strukturam, kar je bil ustopek za nekatere druge procese.

Nato so separatisti spoznali, da se to vprašanje ne more odlagati večno, da bo nekoč prišlo na mizo pogajanj, zato so že pred desetimi leti potegnili črto - ni pogajanj o državnem premoženju in ne bomo se pogajali o tem!

Vodja srbskih separatistov v Bosni in Hercegovini Milorad Dodik je nedavno ponovil to stališče in poslal jasno sporočilo vsem - če bo takšna odločitev vsiljena, bo sledila tudi odločitev o samostojnosti RS. Ni dvoma, to je vojna trobenta, ki takoj obudi slike iz časa agresije.

Vendar pa sporočila separatista Dodika bistveno manj odmevajo kot sporočila visokega predstavnika Christiana Schmidta, ki vse bolj očitno išče Salomonove, fiktivno kompromisne rešitve za državno premoženje. Vsaka rešitev glede državnega premoženja, ki bi lastništvo dodelila kateremu koli nižjemu upravnemu aranžmaju, je de facto in de jure delitev Bosne in Hercegovine.

Res je, Schmidt nam preko nemškega tiska pošilja sporočilo o neki skupni agenciji, ki bi nadzorovala to premoženje, vendar je to le še ena megla, s katero nas želijo obdati, dokler se delitev BiH ne konča.

Reakcija probosanskega bloka je jasna - državno premoženje je samo državno lastništvo, pravico uporabe imajo nižje ravni. In to so vse parlamentarne stranke probosanskega spektra jasno povedale s podpisom skupne izjave o državnem premoženju.

V igri smo tako dobili separatista, ki ve, da brez ozemlja ni odcepitve, mednarodno skupnost, ki bi sklepala posle med popolnoma nasprotnimi stranmi, in probosanski spekter. Če Dodik pravi, da se ne bo pogajal, če Schmidt tava v poskusu kompromisa, se postavlja vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi probosanski politični dejavnik rekel: ali bo premoženje državno, ali pa zapuščamo Dayton.

Vsakomur je jasno, da je to težka odločitev, ki prinaša negotovost, vendar je bistveno lažje postopiti tako, kot pa prepustiti ozemlje entiteti, ki je to zadnja kockica, ki jo potrebuje za dokončanje mozaika državnosti.

Dejstvo je, da je Dodik že porušil temelje mirovnega sporazuma, pa tudi popolnoma pretresel ustavno-pravno ureditev Bosne in Hercegovine, kar posledično vodi do zaključka, da ne bo dolgo čakal, da se loti disolucije.

Tisto, kar bi lahko bil klik za Dodikov separatistični sprožilec, je kakršna koli Schmidtova odločitev, zato se postavlja vprašanje, ali naj probosanske sile čakajo takšen razvoj situacije ali pa se pred tem lotijo strategije rušenja mirovnega sporazuma.

To rušenje bi pomenilo vrnitev k Ustavi Republike Bosne in Hercegovine, ki ne pozna entitet, ki dejansko s samo aktivacijo rešuje vprašanje državnega premoženja in odpravlja najmanjšo možnost mirne disolucije Bosne in Hercegovine.

V tem primeru je edino vprašanje brez odgovora, kakšna bi bila reakcija mednarodne skupnosti. Bi se tudi takrat ta mednarodna skupnost postavila kot v devetdesetih in stopila na stran separatistov ali bi končno spoznala, da mednarodno priznana država ima pravico do svojega.

Probosanski politični spekter se zato mora manj ozirati na to, kaj govori Schmidt, in se bolj posvetiti oblikovanju strategije za izhod iz norišnice in pripravi terena za izstop iz Daytona.

Kajti, Dayton je že dovolj razgradil državo Bosno in Hercegovino in vsako nadaljnje zanašanje na mednarodno skupnost in njihovo prevarantsko politiko je pot v izginotje.

Te poti se je mogoče izogniti, vprašanje je le, ali obstaja dovolj drznosti in moči za korak, ki lahko popolnoma spremeni usodne tokove Bosne in Hercegovine.